Bobo

Trgovki, ki mi je prodala pralni stroj, sem pojasnila, da je do našega stanovanja na podeželju kar nekaj stopnic. Plačala sem dostavo  do vrat in odvoz starega stroja in vprašala, ali so mišljena vrata v stanovanje.  Točno to, je rekla, nobenih skrbi, poštarji iz dostave imajo poseben samohodni voziček, stopnice niso problem. Vse skupaj stane približno petnajst evrov. Super.

Odmontirali smo torej pralnega oldtajmerja s pokvarjenim programatorjem, ki je točil na vseh koncih in krajih, ga dobesedno postavili pred vrata in čakali. Tisti torek, ko smo bili domenjeni, se mi je mudilo na pot in nestrpno sem čakala, kdaj me bo dostavna služba poklicala – eno uro pred svečanim dogodkom namreč (tako so rekli v trgovini). Klicala sem tja, pa se je sogovornik obregnil, da je stroj na poti, ni sicer rekel, kaj sitnarim, ampak slišalo se je pa tako. Ob treh popoldne sem klicala še enkrat in takrat mi je neka ženska zgroženo povedala, da je stroj pravzaprav še v trgovini in da ne ve, kaj se je zapletlo. Prav, pa naslednji teden, sem stisnila skozi zobe. Naslednji ponedeljek sem pozno zvečer dobila od naše najljubše pošte SMS, da prejmem v torek pošiljko, z dolgo obrazložitvijo, kako da lahko pošiljki sledim. Se pravi, da sem prav slišala in torej pošta razvaža gospodinjske  aparate, sem se začudila. S kakšnim vragom vse se ukvarja ta nenavadna ustanova! Ko pa hočem na pošti kupiti običajne rjavorumene kuverte, jih nimajo, ponujajo mi bele. Dobim jih v bližnji knjigarni, čeprav se mi nekako zdi, da je prav to (pisma in znamke) osnovna dejavnost pošte. Ker v torek ni bilo mojega stroja od nikoder, sem se, kot je svetovala pošta v sporočilu, spravila na spletno stran, kje slediš pošiljkam, ampak o kakšnem sledenju ni bilo niti sledu. Program ni deloval. Torej sem poklicala na svetovano številko in zagotovili so, da je pošiljka na poti. Do kdaj pa jih razvažajo? Do treh. Petnajst čez tretjo pralnega stroja še zmeraj ni bilo. Nakar  se je svojim običajnim avtom pripeljal naš rajonski poštar. Najprej je raznosil pošto po vasi, potem se je pa z globokim vzdihom odpravil na naše dvorišče. Iskal je vrata. Saj menda niste vi pripeljali pralnega stroja, sem se začudila. Kdo pa, je rekel kislo. Odprl je prtljažnik. Stroj je bil vsekakor precej težji od poštarja. Kje pa imate samohodni voziček? Kakšen voziček, prtljažnik je majhen in not so mu natlačili tri gospodinjske stroje. Ni bilo prostora. Ampak kako bo vendar izpolnil plačano naročilo, ko pa ne more sam spraviti stroja iz prtljažnika, kaj šele, da bi ga nesel po stopnicah? Seveda ne more, je pojasnil, sploh pa mu je zdravnik naročil, da ne sme dvigniti več kot 25 kilogramov. Če torej hočemo stroj, mu moramo pomagati, sicer mu ne kaže drugega, kot da ga pelje nazaj. Čakajte no, kako more vendar pošta prodajati storitev, ki je potem ne izpelje? To (slabo plačanega) poštarja pač ni vljudno spraševati. On bo že nekomu pomagal nesti stroj do vrat, pa če crkne. Ampak sam pa ne more. Tudi če bi imel tisti samohodni voziček, sta potrebna dva. Bi rekla. In sem zagnala vik in krik, ta je privabil soseda in sta potem sopihajoč odnesla stroj do vrat. In prinesla starega, ki je še težji, do prtljažnika. Najbrž ni treba poudarjati, da si je poštar s peripetijami okrog »samohodnih« strojev precej podaljšal svoj delovni čas. In pretegnil hrbtenico. Če hočete torej prizanesti svojemu poštarju, vprašajte v trgovini, kjer kupujete težke reči, kako vam nameravajo zadevo dostaviti. Če bodo omenjali pošto, pojdite raje kam drugam, sicer vam lahko poštar predčasno obnemore. Pa tako fejst fant je bil.