arhiv

Zarja izide v torek, v ponedeljek pa naj bi se sestal katalonski parlament in razglasil neodvisnost. Ko to pišemo, je petek in ne vemo, ali se je to zgodilo, in nimamo pojma, ali je Španija uresničila grožnje o zapornih nalogih za katalonske politike in visoke uradnike ter oglobila člane volilnih komisij s sto tisoči evrov kazni. Morda je današnji dan miren, ker je vendarle začela delovati evropska in španska tiha diplomacija ter streznila razgrete glave, lahko pa da je v Kataloniji spet nasilje ali da se iskri od negotovosti in napetosti. Nekaj takega smo pred sedemindvajsetimi leti doživljali tudi sami, čeprav so bili okoliščine in razlogi nekoliko drugačni.

Referendum ali plebiscit?  Katalonija je za dobro polovico večja od Slovenije in ima 7,5 milijona prebivalcev, če in ko bo samostojna, bo med manjšimi evropskimi državami, nikakor pa ne najmanjša. Zavedanje Kataloncev, da so narod s svojim jezikom in kulturo, sega zelo daleč v zgodovino, ki je v tem delu Evrope še posebej zapletena, nazadnje jim je pravice do samostojnosti in uporabe katalonščine v javnem življenju vzel Franco. Po njegovi smrti so si priborili avtonomijo, kljub temu pa želja po samostojni državi ni nikoli ugasnila. Razlogov je veliko, med drugim ta, da je Katalonija najbolj razvita regija v Španiji in seveda nesorazmerno veliko prispeva v skupno blagajno, še bolj pa jih spravlja iz tira odnos centralne vlade do ponosnih Kataloncev. Nenehno namigovanje, da se ne zavedajo slavne preteklosti nekdanje imperialistične velesile, in poskusi, da bi »pošpanili« katalonske otroke, ki bi svoj jezik uporabljali le še kot folklorno posebnost, nenehno netijo nesoglasja in sovraštvo. Omeniti je treba, da so bili Katalonci praviloma na drugi strani – med špansko državljansko vojno so bili na strani republikancev in prav v Kataloniji je bil odpor do Francove vladavine najmočnejši.

Poznavalci pravijo, da v drugačnih razmerah referendum o neodvisnosti Katalonije verjetno sploh ne bi uspel, vprašanje je namreč, ali bi se ga sploh udeležila polovica prebivalcev, ni pa tudi jasno, kako bi tisti, ki bi prišli, glasovali. Veliko Kataloncev je namreč v dobro plačanih javnih službah, ki jih financira Madrid, mnogi so zaposleni po multinacionalkah, skratka, imajo kaj izgubiti, za povrh je v razviti Kataloniji kar precej priseljencev iz drugih delov Španije. Neverjetno visok delež tistih, ki so glasovali za neodvisnost Katalonije, je očitno prispevala centralna oblast v Madridu s svojimi grožnjami in nasiljem. Za začetek s tem, da španska ustava sploh ne dovoljuje regionalnih referendumov, da torej ni legalen. V katalonskem primeru je šlo v resnici za plebiscit, ki mu pravniki sicer lahko oporekajo legalnost, nikakor pa ne legitimnosti. Le kako bi mogla demokratična Evropa preprečiti odločanje nekega naroda o svoji usodi? Še posebej če želi to narediti mirno in slovesno.

Reuters

Kje se je zapletlo? Srhljivi nedeljski dogodki so se napovedovali že dneve pred referendumom. Grožnje iz Madrida so spravile na referendum tudi tiste, ki sprva niso hoteli iti. Županja Barcelone Ada Colau je bila sprva proti in je pozivala k razsodnosti, ko pa je videla, kako zviška in arogantno se je obnašal Madrid, dileme zanjo ni bilo več. Čeprav je ena od tistih, ki ji grozijo z aretacijo in sodiščem. Povsod so vihrale katalonske zastave, in ko je zvezna oblast prepovedala postavljanje volišč (ki so običajno po šolah) in zagrozila volilnim odborom, so se cele družine naselile po šolah in tam »izvajale prostočasne dejavnosti«, da bi preprečile policijsko zasedbo. Katalonska policija pri nasilju nad svojim prebivalstvom ni hotela sodelovati, zato se je v pristanišču nakopičila nacionalna garda, vojaki s policijskimi pooblastili, in ti so opravili umazani posel. Saj niso krivi, jih branijo poznavalci. Nastanili so jih po tesnih kajutah na ladjah, s svojo »učinkovitostjo« so pač hoteli doseči, da bodo šli čim prej domov. In navsezadnje so streljali z gumijastimi naboji.

Nedeljski referendum se je tako nenačrtovano spremenil v nacionalno fešto, polno emocij. Ljudje so v dolgih vrstah že zgodaj zjutraj čakali pred volišči, na katerih so bili že tisti – vključno z dedki, babicami in otroki –, ki so na voliščih prenočevali, da bi jih zavarovali. Po preštetih glasovih je bilo ugotovljeno, da je glasovalo nekaj več kot 42 odstotkov Kataloncev (čez 90 odstotkov jih je bilo za samostojnost), toda če bi prišteli še tistih 750.000 izpolnjenih glasovnic, ki jih je zaplenila nacionalna garda, bi bila udeležba krepko čez 50 odstotkov in večina bi bila gotovo za samostojnost, saj se volivci niso pustili tepsti zato, da bi glasovali proti.

In nasilja je bilo veliko. Tudi gumijasti naboji in pendreki lahko hudo ranijo (v bolnišnici se je znašlo 900 ljudi), svet so obkrožili prizori nezaslišane grobosti do ljudi, ki niso počeli nič takega, samo glasovati so hoteli. Mnogi se do volišč niti niso mogli prebiti.

Pa mi? Seveda so se slišali glasovi, predvsem z desne strani, da primerjave med Slovenijo in Katalonijo niso mogoče, saj smo bili ogroženi in skoraj v vojni, Kataloncem pa da nič ne manjka in da pravzaprav živijo v demokraciji, da bi se pač morali z oblastjo v Madridu pogovarjati. Naj spomnimo tiste s kratkim spominom, da smo kljub temu, da smo živeli v nedemokratični državi, izpeljali svoj plebiscit brez praske in da se je nasilje začelo šele po tem, ko smo razglasili neodvisnost. Niso Katalonci tisti, ki nočejo dialoga, pogovarjati se noče Madrid.

Reakcije v Sloveniji, s Katalonci nas veže tradicionalno prijateljstvo, so bile po eni strani odločne, po drugi pa mlačne. Odločno so katalonsko prizadevanje za neodvisnost podprli civilna družba in mnogi družboslovci, ki do potankosti poznajo vse kamenčke v špansko-katalonskem mozaiku. Evropski poslanec Ivo Vajgl je že v nedeljo izrazil zgroženost nad ravnanjem španske policije, prav tako vodja opazovalcev v Kataloniji Dimitrij Rupel, ta je naravnost povedal, da po vsem tem poti nazaj ni več – Katalonci bodo tako ali drugače dosegli svojo neodvisnost. Naši evropski poslanci so večinoma podprli Katalonce, prav tako predsedniški kandidati na soočenju prejšnji četrtek.

Kje je potem mlačnost? Predsednik Borut Pahor je sicer izjavil, da razume previdnost naše oblasti, da pa ne smemo pozabiti, kako smo se Slovenci borili za samostojnost, tudi predsednik parlamenta je takoj stopil na katalonsko stran, zato pa se je predsednik vlade mencaje pridružil »Evropi« dialoga, zunanji minister pa je pripomnil, da slika ni črno-bela in da je bil referendum v nasprotju s špansko ustavo. Čeprav seveda vsi obsojajo nasilje.

In kaj zdaj? Ne vemo. Evropa se obnaša kot brezglava kura, če to namreč ne bi bila, bi že pred referendumom (vsi smo vedeli, kaj se pripravlja) posredovala pri španski oblasti in ji dala lekcijo o demokraciji. Na evropskem vrhu vladajo konservativci, ki se kot hudič križa bojijo vsega, kar diši po »separatizmu«. Zakaj se je v nedeljo popoldne divjanje policije po Kataloniji vendarle umirilo? Ker je Angela Merkel klicala španskega predsednika vlade in mu očitno povedala nekaj krepkih. In vendar potem ni zaščitila Kataloncev, ampak tudi sama obsoja neustavnost referenduma. Katalonija namreč ni edini evropski problem, še zmeraj se namreč lahko zbudijo Baski, ki so za zdaj zadovoljni z avtonomijo, z referendumom znova grozi Škotska, saj skupaj z Britanci noče iz EU, upira se bogata Južna Tirolska, ki hoče več samostojnosti, Francozi imajo probleme s Korziko, Nemci pa s svojeglavo Bavarsko, ki tudi trdi, da preživlja pol države. Še največji problem pa je v državi, kjer je večina evropskih institucij – v Belgiji.  Pred vsakimi volitvami Flamci grozijo, da bodo izsilili samostojnost, le Bruselj, ki je dvojezičen in praktično nedeljiv, je precejšen problem. Ko razmišljaš, zakaj bi se eni radi odcepili od drugih, je včasih dovolj, da se pogovarjaš s Flamci in Valonci – eni o drugih govorijo tako grdo, da se ti ježi koža.

Analitiki pravijo, da še en tak incident, kot je bil katalonski referendum, pa bo šla Evropska unija po gobe. Kako je torej danes? Katalonci so v petek trdili, da bo parlament v ponedeljek za vsako ceno razglasil neodvisnost. Torej spet vsi kot na trnih pričakujemo zadnje novice iz naše Evrope.  

Okvir:

Grožnje z vrha evropskega parlamenta in komisije, češ da bo neodvisna Katalonija vržena iz Unije in da bo morala znova prosjačiti za priključitev, so zares poniglave – mar Katalonija kot del države članice ne ustreza prav vsem merilom, ki jih zahtevamo od novih članic, in je potemtakem potrebna le nova pogodba?