Luka Fonda/PZS

Mlada Korošica, marca prihodnje leto bo stara šele 20 let, kljub svoji mladosti že piše zgodovino tega športa, saj se lahko kot prva in za zdaj edina na svetu pohvali z naslovi svetovne prvakinje v vseh treh disciplinah športnega plezanja: v težavnosti je zmagala na SP leta 2016 v Parizu, letos pa je v Innsbrucku zlato zgrešila le za nekaj sekund; zato pa je v Avstriji zmagala tako v premagovanju balvanov kot v kombinaciji treh disciplin (težavnost, balvani in hitrostno plezanje). Kar je seveda odlična napoved za prihodnost, saj se bodo prav v kombinaciji športni plezalci prvič pomerili tudi na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020.

Dve desetletji slovenskih uspehov. Športno plezanje se je pred približno sedmimi desetletji začelo razvijati znotraj alpinizma in se potem dokaj hitro razvilo v samostojno in po vsem svetu tudi čedalje bolj priljubljeno panogo, v kateri zadnjih dvajset let blestimo tudi Slovenci. Oziroma Slovenke, če se tokrat osredotočimo nanje. Pred Janjo smo imeli oziroma še imamo kar nekaj plezalnih princesk, ki so nas razveseljevale z zmagami v svetovnem pokalu in odličji na največjih tekmovanjih: Martina Čufar, Natalija Gros, Maja Vidmar in Mina Markovič, pa seveda tudi paraplezalka, gluho-slepa Tanja Glušič, tudi ona Korošica, ki si je letos v Innsbrucku priplezala bron.

Športno plezanje – precej dobro gre tudi našim fantom, zato je Slovenija zadnji dve sezoni v težavnosti ekipno najboljša na svetu –očitno povsem ustreza slovenskemu značaju. Je zelo kompleksen šport, pri katerem gre za tesno povezanost telesa in psihe; je adrenalinski, vendar varen; individualen, vendar brez ekipe in močnega zaupanja znotraj nje ne gre; je spopad s steno in hkrati s samim seboj. Gre za osredotočenost, zaradi katere, pravi večina plezalcev, so v steni v nekakšnem zamaknjenem stanju. Zanje je plezanje način življenja, meditacija.

Usklajenost telesa in duha. Ko torej Janja Garnbret, naša aktualna plezalna princeska, govori o svoji popolni predanosti temu športu – letos je za kratek čas to zelo zrelo dekle pred plezanjem dalo prednost le maturi –, se njene besede zelo podobne besedam njenih prej omenjenih predhodnic. Za plezanje so Janja in druga dekleta brez pritoževanja pripravljena početi vse, kar je treba: zgodaj vstajati, se voziti kilometre daleč na trening, biti brez prostega časa … In po navadi so plezalci tudi njihovi partnerji.

Strokovnjaki pravijo, da plezanje, ki od človeka zahteva premišljeno uporabo celotnega telesa ter uravnoteženost telesa in duha, torej veliko psihično zbranost, s svojimi značilnostmi pozitivno vpliva na človekovo samopodobo, samospoštovanje in samozaupanje ter ga hkrati tesneje povezuje z naravo. Občutja torej, zaradi katerih plezalci ne pogrešajo stvari, ki jih počnejo njihovi vrstniki, sami pa zanje preprosto nimajo časa. Niti želje ali potrebe.

Več v Zarji št. 39, 25. 9. 2018.