Besede znanke, češ da na ljubljanski tržnici (in drugih) ni več mogoče kupiti šentjanževke, me je začudila: kako naj bi bila ta zdravilna rastlina z rumenimi cvetovi, ki jo je stara mama redno uporabljala, prepovedana? No, pot na tržnico in pogovor z zeliščarico je razkril le vrh ledene gore: že nekaj let se na tržnici ne sme prodajati najučinkovitejših zdravilnih zelišč, poleg šentjanževke tudi ne gloga (previsok pritisk zniža, prenizkega zviša!), bele omele in gabeza …, ker je zaradi njihovih učinkov menda ogroženo zdravje ljudi. Prodajajo jih (po precej višji ceni!) lahko samo lekarne! Glas ljudstva in zeliščarjev pravi, da je prepoved zdravilnih zelišč zlobirala farmacija – da več proda in zasluži. Magister farmacije in zeliščar Boris Jagodič je še natančnejši: »Gre za požrešnost!«

Ste magister farmacije, delate že devetintrideset let, zeliščar ste še iz mladosti, tudi diplomirali ste iz zelišč, ker ste želeli pomagati ljudem. Ali zdravilna zelišča res sodijo samo v lekarno?

Agronomi so se domenili, da se zdravilne rastline delijo na štiri področja z oznakami H, Z, ZR in ND. Toda stvar nam je ušla iz rok: pred leti so me sredi noči klicali iz bolnišnice z vprašanjem, ali vem, kakšna čebula je bila nabrana in ali je strupena; nekdo je nabiral čemaž in je za vsak primer nabral še jesenski podlesek ali šmarnico – in skoraj umrl. V Sloveniji je bilo nekaj takšnih zastrupitev.
Po evropski direktivi je tako, da je treba zdravilne rastline, ki nosijo oznako Z, prodajati samo v lekarnah. Je to prav?
S črko Z je označen tudi glog, ki ga je mogoče kupiti samo v lekarnah. Če vzamemo eno čajno žličko gloga na skodelico vrele vode, ga poparimo in pijemo po požirkih ohlajenega, pomaga pri stresu in razbijanju srca. Pomaga. A zdaj so zeliščarji trgovci in prodajajo marsikaj. Verjetno je prav, da se ta zelišča prodajajo tudi v lekarnah, toda Evropa je pač Evropa in ni vse dobro, kar nastane v Bruslju – nekoč še salam ne bomo mogli več delati sami.

Glas ljudstva in nekaterih strokovnjakov pravi, da so ta zakon v EU zlobirali farmacevtski koncerni.
Videti je tako. Proizvajalci genske prehrane želijo monopol nad pšenico, ki naj bi zrasla za samo eno leto – s tem bi dirigirali svetu. Se strinjam, da je hrana postala orožje – toda to ni prav! Čim bolj si požrešen, tem več želiš imeti na račun vseh drugih!

Več v Jani št.27, 6.7.2010