Jack je bil star 45 let, ko mu je zdravnik povedal, da ima raka, plazmocitom. Bil je tako presenečen, da je vprašal le, kako se to napiše. Pomislil pa je tudi, da bo raziskal, kakšna je »pošast«, ki ogroža njegovo življenje. Na svetovnem spletu je poiskal informacije o bolezni in o tem, kje imajo največ izkušenj z zdravljenjem. Samo mesec dni pozneje se je znašel v Centru za raziskave raka v Arkansasu in zdravljenje se je začelo.

To se je dogajalo januarja in februarja leta 1995. Jacka sem srečala na nedavni konferenci hematologov v New Orleansu. Hodi z berglo – a je še živ. Začelo se je s hudimi bolečinami v hrbtu, zelo pogostim znakom te bolezni. Tako hudo ga je bolelo, da je hodil samo še sključen. Zdravnik mu je predpisal tri tedne počitka, a to ni kaj dosti pomagalo. Zato so ga poslali na številne preiskave, rentgen, slikanje z magnetno resonanco, vendar ni bilo videti nič narobe. Ko naj bi mu s kontrastom slikali hrbtenični kanal, so mu morali najprej pregledati kri, čez teden dni pa naj bi prišel na slikanje. Toda v tistem tednu je bolečina čudežno izginila. Jack je ves vesel sporočil zdravniku, da slikanje ni več potrebno, da je z njim spet vse v najlepšem redu. Zdravnik pa ga je šokiral z novico, da ima plazmocitom oziroma multipli mielom, kakor bolezen imenujejo v ZDA. Takrat je Jack pomislil, aha, torej obstaja še enojni, mono mielom, in prav gotovo je ta veliko hujši. Iluzija, porojena iz strahu in obupa. »Si lahko to predstavljate? Nikoli prej nisem bil bolan, niti navadnih viroz nisem imel, nenadoma pa sem izvedel, da imam raka, in to takega, da še nikoli nisem slišal zanj?«
Zdravljenje z vsemi topovi. Jacka so zdravili s kombinacijo kemoterapevtikov, ki so bili takrat na voljo. Dobival jih je štiri mesece, medtem pa raziskoval, da bi našel zdravnika oziroma ustanovo, kjer so zdravili največ bolnikov s plazmocitomom in so imeli s tem največ izkušenj. Junija 1995 je šel v Arkansas in tam so spet opravili številne preiskave, da bi našli najboljšo možno obliko zdravljenja. Ker je bila bolezen v tretjem stadiju, kakor temu pravijo, si je Jack sam pri sebi mislil, da bi bilo najbolje udariti čim prej in čim močneje. Najprej so mu ponudili presaditev kostnega mozga, in sicer avtologno ali pa alogenično. Avtologna presaditev pomeni, da bolniku pred začetkom agresivnega zdravljenja odvzamejo njegove lastne matične krvne celice, ki mu jih po zdravljenju, ko jih njegovo telo najbolj potrebuje, vrnejo. Alogenična presaditev pomeni, da bolnik dobi matične celice dajalca. Jack se je odločil za prvo možnost, ker se mu je zdela varnejša. Leta 1996 so mu kostni mozeg presadili. Približno leto in pol je preživel skoraj popolnoma zdrav. Toda potem se je bolezen vrnila. Vključili so ga v raziskavo s talidomidom (zdravilo, ki preprečujejo tvorbo žil, po katerih dobivajo rakaste celice hrano in kisik), tedaj zdravilom v raziskovalni fazi. Vendar zdravilo ni učinkovalo. Zdravniki so mu predpisali kombinacijo različnih zdravil, kemoterapevtikov z deksamezatonom, zelo močnim glukokortikoidom, ki deluje proti vnetju in zavira delovanje imunskega sistema.

Ne pomilujte me! Toda tudi to ni pomagalo, zato so mu vsaka dva tedna dajali transfuzijo. Novembra 1998 je imel še alogenično transplantacijo s kostnim mozgom, ki mu ga je darovala sestra. To je vendarle učinkovalo in po mesecu dni zdravljenja se je lahko vrnil domov. Toda pojavile so se težave, razne bolezni, predvsem periferna nevropatija, ki mu je povzročala bolečine v nogah. Imel je težave z ledvicami, jetri, očmi, toda uspelo mu je, da si je vse pozdravil. Ostale so le bolečine v nogah, ki so ga končno prisilile, da se je po 30 letih dela kot učitelj upokojil. Danes si pri hoji pomaga s palico.
»Nikar me ne pomilujte. Še vedno sem živ. Videl sem odraščati svoje otroke. Moja hči je postala znanstvenica in se ukvarja z raziskavami raka dojke, tudi moj sin in druga hči sta dokončala šolanje, in vse to sem doživel. Mnogim pa to ni bilo dano,« pravi Jack optimistično. Danes kot prostovoljec dela v okviru mednarodnih združenj: International Myeloma Foundation, Leukemia and Lymphoma Society in še nekaj drugih. Povedal je, da pomaga ljudem, ki zbolijo in potrebujejo nasvete, tolažbo, pogovor z nekom, ki je vse to doživel in preživel. In to v času, ko bioloških zdravil sploh še ni bilo. Biološka zdravila, ki danes sodijo v »prvo linijo zdravljenja«, kakor temu rečejo, so najmočnejše orožje zoper plazmocitom.

Najsodobnejše zdravljenje tudi v Sloveniji. V Sloveniji hematologi zdravijo plazmocitom podobno kot povsod v razvitem svetu. Za kaj se bodo zdravniki odločili, je odvisno od starosti bolnika in njegove kondicije ter od tega, kako razvita je bolezen. Mlajše in bolj vzdržljive bolnike (tiste, ki so v boljši telesni pripravljenosti) zdravijo s presaditvijo in terapijo z različnimi zdravili. Med njimi je v zadnjih letih eno najobetavnejših bortezomib (Velcade). Na kongresu hematologov, ki se je pravkar končal v New Orleansu, so hematologi ugotavljali, kakšno kombinacijo zdravil z bortezomibom naj bi dobivali posamezni bolniki. Za plazmocitomom večinoma zbolijo starejši od 60 oziroma 65 let. Številni so v zelo dobrem stanju, tako da prenesejo tudi agresivnejše zdravljenje, nekateri drugi pa tega ne bi prenesli. Predvsem pa je bilo na tem kongresu jasno, da je zdravljenje z bortezomibom učinkovito tudi pri starejših ljudeh, ki jim zaradi slabe telesne kondicije niso presajali kostnega mozga.
V raziskavah so merili odziv bolnikov na terapijo z bortezomibom in drugimi zdravili pred transplantacijo kostnega mozga in po njej (avtologna transplantacija, se pravi z lastnimi matičnimi celicami, ki jih poberejo pred zdravljenjem s kemoterapevtki). Bolniki, ki se niso vsaj delno dobro odzvali na zdravljenje po prvi avtologni transplantaciji matičnih celic, so lahko dobili drugo avtologno ali pa alogenično presaditev celic, ki so jih nabrali pri zdravem darovalcu.

Bolniki, zdravljeni s kombinacijo z bortezomibom, so povprečno preživeli 36 mesecev, bolniki, zdravljeni z drugo kombinacijo, pa 29,7 meseca. Tisti, ki so se dobro odzvali na zdravljenje pred prvo avtologno presaditvijo in po njej, so dlje živeli brez napredovanja bolezni, ne glede na to, s čim so bili zdravljeni. To pomeni, da zmanjševanje števila rakastih celic v telesu v zgodnji fazi zdravljenja zelo vpliva na preživetje brez napredovanja bolezni.
Tudi pri bolnikih, ki so bili v večji nevarnosti za napredovanje bolezni in so jih zdravili s kombinacijo bortezomiba in kortikosteroida, bolezen ni napredovala prav nič prej kot pri drugih bolnikih (z boleznijo v zgodnejši fazi) z isto terapijo. To pomeni, da je to zdravljenje pomembno tudi za bolnike v tretjem, razvitem stadiju bolezni.

Zdravljenje se izplača. Američani, ki so znani po tem, da vse natančno preračunajo, so analizirali, ali se zdravljenje z biološkim zdravilom bortezomibom »splača«. Primerjali so vse: koliko stane to zdravilo oziroma kombinacija z drugimi zdravili, kolikokrat mora bolnik v bolnišnico, kolikokrat mora obiskati zdravnika v ambulanti, kakšna je kakovost bolnikovega življenja, koliko delovnih dni izgubi zaradi zdravljenja s to in drugo terapijo ter podobno. Zanimivo je, da je raziskava pokazala stroškovno učinkovitost zdravljenja z bortezomibom, čeprav je to zdravljenje drago. Še več, pokazalo se je tudi, da je zdravljenje s kombinacijo z biološkim zdravilom celo stroškovno učinkovitejše od dosedanjih terapij, ne glede na to, da številna zdravila bolniki jemljejo v obliki tablet, bortezomib pa dobi bolnik v bolnišnici v obliki raztopine v žilo.
Kaj je plazmocitom
Plazmocitom je rak celic krvne plazme. To so posebne bele krvne celice, ki jih imamo v kostnem mozgu. Te celice sproščajo beljakovine, protitelesa, ki nam pomagajo premagati okužbe. Pri plazmocitomu se skupina spremenjenih, rakavih celic razmnožuje, kar povzroča, da je teh celic v krvi čedalje več. Ker sproščajo beljakovine, je tudi beljakovin čedalje več. Bolezen močno prizadene kosti in zmanjša njihovo gostoto. Kost se lahko zato že pri neznatnem naporu zlomi. Poleg tega bolezen škodljivo vpliva na ledvice in na število rdečih krvnih celic. Med najpogostejšimi znaki te bolezni so bolečine v kosteh, posebno v hrbtenici, medenici, rebrih in lobanji. V krvni sliki se vidi prisotnost nenormalnih beljakovin, prav tako v urinu. Te beljakovine imenujemo monoklonske oziroma M-proteini. Največkrat jih odkrijejo med rutinskim pregledom krvi in nakazujejo, da gre morda za plazmocitom. Mogoče je tudi, da ima bolnik v krvi večjo količino kalcija, zato čuti hudo žejo in hodi pogosto na vodo, lahko ga prizadenejo zaprtje, slabost, izguba apetita in zmedenost. Značilni so tudi slabokrvnost in utrujenost, nerazložljivi zlomi kosti, ponavljajoče se okužbe, izguba telesne teže, oslabljene in odrevenele mišice.