Prazniki lahko praznijo, lahko pa polnijo. Odločitev je v naših rokah. Kako praznovati, da ne bomo ostali prazni, smo vprašali dr. Christiana Gostečnika, duhovnika, terapevta, psihologa, pedagoga, predvsem pa veselega človeka, ki ima rad življenje.

Že pred leti sem prebirala njegove knjige: Srečal sem svojo družino (2003), Poskusiva znova (2001), Človek v začaranem krogu (1997), Ne grenite svojih otrok (1998) ... in si želela, da bi lahko avtorja besedil nekoč doživela v živo. Tako, iz oči v oči. Spomnim se, da sem se že takrat spraševala, kako zmore človek poznati toliko praktičnih odgovorov na zapletena, večno ponavljajoča se vprašanja, ki zajemajo človeka v najrazličnejših odnosih in vlogah, tudi kot starša, če pa sam nima svojih otrok, saj se je posvetil duhovniškemu poklicu. Pa terapevtskemu in pedagoškemu delu, saj je tudi redni profesor za psihologijo na teološki fakulteti. Minilo je desetletje, ko se je ponudila priložnost, da se srečava. Zdaj sem že vedela, da ima številne otroke, ob katerih odigrava vloge nadomestnega očeta in matere hkrati, saj je vrsta za njegovo terapevtsko pomoč čedalje daljša. Tudi ta me mika, vendar je čakalna doba dolga leto ali več. Kot novinarka sem hitreje prišla do njega. Pripravila sem ducat vprašanj. Bolj ko sem jih ponavljala v mislih, bolj so se mi dozdevala nesmiselna. Nekaj pred deveto uro zjutraj tistega dne sem pozvonila na vratih Frančiškanskega družinskega inštituta v Ljubljani. Odprl mi je Christian Gostečnik.
- Katero vprašanje bi zastavili sebi, če bi se sami intervjuvali?

Vprašal bi se, kaj bi pa ti rad o sebi povedal, kar je eno težjih vprašanj, ki človeka navadno popolnoma zablokira.
- In kaj bi odgovorili?
 Rekel bi, da sem vesel človek. Rad imam svoj poklic, tako duhovniški kot terapevtski. Življenje me uresničuje in rad živim.
(Čuti, da sem precej napeta in osredotočena na nekatera vprašanja, ki bi jih rada zastavila.)
»Vem, da vam plešejo misli, kaj me boste vprašali, kaj vam bom jaz odgovoril, kdaj boste te posnete stvari pretipkali in jih uredili v ustrezno sintakso. Vem, da razmišljate, kako napisati stvari, da bodo uredniku všeč pa meni v zadovoljstvo, ampak jaz vam predlagam, da se sprostiva, si vzameva to uro za pogovor, pa bova videla, kaj bo iz tega nastalo.«

In je steklo. Vmes so zvonili zvonovi, pa tudi telefon, a nečesa, kar se je povezalo na nekih višjih vibracijah, ni bilo mogoče razvezati. Postajala sem čedalje bolj sproščena in zaupljiva. Vprašanj skorajda nisem zastavljala, a ko sem na koncu pogledala na listič, sem ugotovila, da sva odgovorila na vsa. Prostora je le za nekaj najžlahtnejših o božičnih praznikih.
Prazniki in kako jih praznovati
Božič ni nič drugega kot globoko sočutje matere do otroka. Ko si vzame čas in ga sprejme, tako kot ga je sprejela tisti trenutek, ko mu je prvič zrla v oči. Božič je čas, ko se mati notranje pomiri, ko se je sposobna pokazati v najžlahtnejši luči, polna ljubezni in nežnosti pred svojimi otroki. Kam gremo za božič? K mami. Saj ne vemo natančno, kaj bi radi doživeli, le veseli bi bili radi. Hrepenimo po prazniku in to hrepenenje je nekaj globoko telesnega. Praznik je najgloblje pričakovanje, da bo mati uredila moj nemir, mojo stisko, in če ji to uspe, mati praznuje božič. Tudi oče ta čas odigrava pomembno vlogo, saj si vzame čas za otroke, jih skuša razumeti, še posebno tiste, s katerimi med letom ni našel pravega stika.

Prazniki lahko napolnijo ali izpraznijo
Domov odhajamo, da bi dobili tolažbo, sprejetje in sočutje. In če vemo, da tega tam ne bomo dobili, ker svojih staršev ne moremo spremeniti, se vprašamo, zakaj bi sploh šli domov za praznik. Težko je priti domov in vedeti, da bomo znova podoživeli stisko in nova razočaranja. Toda če ne gremo domov, nas razjeda občutek krivde. Torej gremo domov. V terapevtskih vodah o tem radi rečemo, da če je ta dolžnost tako velika, da je nepremagljiva, potem si vzamemo vsaj to možnost, da jo časovno omejimo. Takoj ko začne telo vibrirati, ko občutij ni mogoče več nadzorovati, je treba oditi. Sicer pride do najedanja, napijanja ter tišanja teles na vse mogoče načine. Največji sovražnik telesa je ždenje, valenje iz enega fotelja v drugega. Iščemo, da bi našli, a ne najdemo. Postajamo čedalje bolj jezni in frustrirani, toda staršev ni mogoče spremeniti. Toda zakaj bi se spremenili? Oni pač živijo tako, kakor so vajeni. Okrog sebe imajo kup kant za smeti in ena od njih ste vi. In tako gremo iz te hiše razočarani in potrebujemo nekaj ur, morda celo dni ali tednov, da se notranje pomirimo.

Več v Jani št.51, 21.12.2009