»Od mrtvega obuditi moške kot iniciatorje, zaščitnike in vojščake resnice.« Tako se glasi njen moto, ki te takoj ob vstopu pozdravi v njenem spletnem domovanju www.sashacobra.com. Tam lahko obiskovalec med drugim najde posnetek, kako Sasha na neki delavnici pred sabo ležečega gospoda pripravi do »celotelesnega orgazma«. To je treba preprosto videti, da bi lahko verjeli. Ta isti posnetek ima na You Tubu skoraj dva milijona ogledov, a mnogi tudi po ogledu še vedno ne verjamejo. Vse skupaj se v kombinaciji z njenim slikovitim imenom sicer sliši kot nekaj iz cirkusa, a moja stara znanka Sasha je v resnici ena najbolj modrih, vsebinskih in konstruktivnih deklet, kar sem jih spoznal. Na začetku julija se je petih letih vrnila k nam, da je imela v prestolnici novo delavnico, na kateri je posameznikom in parom pomagala razviti zdrav odnos do spolnosti. In s tem v sebi sprožiti (sama uporablja angleški izraz »to jumpstart«, torej »zakurblati«) proces duhovne evolucije.

Sasha, kako bi lahko sploh najbolje poimenovali to, kar počneš? Spolna zdraviteljica, tantrična trenerka, seksualna terapevtka – katerega od teh nazivov bi izbrala sama?

Oh, mislim da so primerni vsi trije. Sicer se ljudem trudim pomagati na mnoge različne načine, a osrednji del se res vrti okoli spolnosti. Kajti spolna energija je osnovna os našega obstoja. Z njo smo konec koncev tudi prišli na svet. Ljubezen in spolnost – predvsem naš odnos do lastne spolne energije – skupaj tvorita temelj, na katerem lahko rastemo.

Brez tega temelja pa je rast v bistvu nemogoča, kajne?

Tako je. Treba se je zavedati, da mi v osnovi smo ljubezen. A rojeni smo bili v okolje, ki nas je od tega našega bistva na tako mnogo načinov povsem odtujilo. Zato nas nekaj močnega v nas vse življenje vleče, da se spet povežemo s tem, kar v resnici smo. In spolnost je močen odraz natanko tega: spolnost je naša narava, tako kot dihanje. V naši družbi pa je žal postala nekaj povsem nenaravnega.

Na kakšen način?

Večina spolnosti je danes ali zatrta in potlačena ali obsesivna in spervertirana. S slednjim mislim predvsem, da nam jo v komercialne namene ves čas agresivno prodajajo v najbolj vulgarni možni obliki.

Med najinim zadnjim pogovorom se mi je močno vtisnil v spomin tvoj stavek, da ljubezni enkrat samkrat nisi videla upodobljene na televiziji. Torej resnične ljubezni, ne saharinskega ponaredka, ki v naši podzavesti naredi mnogo več škode kot dobrega …

In še vedno je nisem videla. Ljubezen in spolnost pa sta neločljivo prepleteni. Zato se že dolgo osredotočam na raziskovanje tega, kaj nam preprečuje dajati in sprejemati ljubezen v njeni naravni obliki. Kaj nam brani, da bi spolno intimnost do polnosti izkoristili kot to, kar v resnici je: izjemno darilo in obenem neodtujljivi del našega bistva.

Če prav razumem, spolnost pojmuješ kot orodje za ustvarjanje energije?

Če nam to orodje uspe obvladati, lahko z njim ozdravimo tako sebe kot partnerja. Če se znamo ljubiti, lahko s tem očistimo telo zelo široke palete strupov in obenem duhovno zrastemo, razširimo našo zavest. Ozdravitev fizičnih težav je v resnici samo začetek. Pravilna spolnost je daleč najmočnejše orodje za energijsko delo na samem sebi, kar jih poznam.

Kako spolnost postane »prava« spolnost?

Ključna je vzpostavitev globokega stika med partnerjema. V trenutku, ko se to zgodi, steče med njima izjemno močna energijska izmenjava. Ampak pozor: ob začetnih korakih po tej poti bo na površje pogosto najprej butnil kup reči, ki smo jih dolgo držali potlačene v telesu. Travme, žalost, jeza, škodljivi stari programi … Vzpostavitev prvinskega stika med partnerjema na začetku ni nujno prijetna izkušnja, zato se marsikdo ustraši in odneha. Mnogi se tako žal vrnejo k svojim običajnim površinskim ali celo fetišističnim spolnim praksam. Zanje v pavšalu velja, da lahko moški na koncu celo ejakulira in ženska lahko doživi klitoralni orgazem. A ko bosta to spolno situacijo zapustila, jo bosta le redko zapustila kot boljša človeka. Za to pa pri zdravi spolnosti gre. To je bistvo.

Orgazem ob pravem ljubljenju ima najbrž na posameznikovo telo in psiho bistveno drugačne učinke kot orgazem ob samozadovoljevanju?

In kateri so glavni vzroki, ki nam, kot praviš, preprečujejo dajati in sprejemati ljubezen v njeni naravni obliki?

Od dne, ko pridemo na ta planet, nas vsa družba – še prav posebej pa naše družine – uči, da nismo dovolj. Da to, kar smo, ni dovolj dobro. In da bomo dovolj dobri samo, če bomo dosegli to in to, najsi bo na področju videza, ali denarja, ali družbenega vpliva. S tem nas sprogramirajo, da nimamo ljubezni do sebe, kakršni smo v resnici. In kako bi lahko potem sočloveku dali nekaj, česar sami nimamo – torej ljubezen?

Sam rad rečem, da dva stradajoča človeka zelo težko nahranita drug drugega.

Lepo povedano.

Kaj nam je torej storiti?

Najprej se moramo do polnosti raziskati. Ozavestiti vse načine, na katere sami sebe sabotiramo. Z lučjo zavesti osvetliti vse kraje, kjer brbota samosovraštvo – opaziti vse dele sebe, ki se jih branimo sprejeti. In se tako končno začeti učiti biti bolj ljubeči in popustljivi do sebe. Šele ko se naučimo čutiti sočutje do sebe, ga lahko začnemo čutiti tudi do drugih.

Buda je rekel: »Če vaše sočutje izključuje vas same, je nepopolno.«

Sama bi celo rekla, da takrat naše sočutje ni nepopolno, ampak nemogoče. Tudi tu velja, da ne moreš dati nekaj, česar nimaš. Mnogi ljudje dnevno dajejo nekaj, za kar so prepričani, da je ljubezen in sočutje. A v resnici to dajejo zato, da bi imeli boljše mnenje o sebi ali da bi dobili nekaj nazaj. To pa ni ne ljubezen ne sočutje. Nekateri ljudje svojega partnerja dušijo z »ljubeznijo« in nežnostmi – če pa partner potrebuje malo več prostora zase, se strašno razjezijo. Ampak to nima zveze z ljubeznijo, temveč z njihovo lastno sestradanostjo. Ljubezen je dajanje, zato se moramo v vsaki situaciji vprašati: ali tole koristi drugi osebi ali v resnici koristi meni? Idealno seveda koristi obema, a če koristi samo meni, potem to zelo verjetno ni ljubezen. Tako mnogo domnevnih dejanj ljubezni ni v resnici nič drugega kot oderuštvo.

Oderuštvo? Hmm … Aha, posojanje »ljubezni« ob pričakovanju, da jo bomo dobili nazaj po odličnih obrestih?

Ego sploh ne more ljubiti?

Kako po tvojih terapevtskih dognanjih najlažje in najučinkoviteje izženemo samosovraštvo?

Tako, da ga nehamo hraniti. Ko nekaj nehamo negovati, bo po naravni poti počasi umrlo. Če odtegnemo pozornost temi in začnemo namesto tega počasi prižigati sveče, bo sčasoma sveč dovolj, da v prostoru ne bo več temno. Recept je, da se nehamo osredotočati na temo in pozornost namesto tega usmerimo na ljubezen ter sprejemanje samega sebe. Da energijo, ki smo jo prej porabili za misli tipa: »O fuj, kako sem danes debela,« usmerimo v to, da poskrbimo zase. Začetek tega procesa je, da se naučimo opaziti, da se sabotiramo. Veliko ljudi tega namreč sploh ne opazi. Zakaj? Ker so bili tako močno programirani, da ponavljajo iste miselne vzorce ves dan, ne da bi dojeli, kako zelo si s tem škodijo. Eden največjih zaveznikov našega samosovraštva je ravno avtomatizem, po katerem vse prepogosto delujemo.

Zanimivo je, da si se pri svojem terapevtskem delu nekako specializirala za moške. Kako to?

Drži, čeprav veliko delam tudi z ženskami. A ker se je moj učitelj Nityama specializiral za delo z ženskami, jaz pač toliko več delam z moškimi. No, to je v resnici samo del razloga. Toliko več delam z moškimi, ker se mi zdi, da imajo moški s čustvenimi težavami danes na voljo manj virov pomoči kot ženske. Kar je še toliko bolj problematično, ker so bili moški še precej intenzivneje vzgajani, da potlačijo svoja čustva.

Še kako presneto res. In tisti, ki so bili pri tem najbolj pridni, morajo potem za povrh še poslušati kup kritik, kako so zategnjeni in »brez stika s sabo« …

V zadnjem času je v javni debati ogromen poudarek namenjen temu, da so ženske žrtve družbe. Temu primerno imajo na voljo tudi veliko podpore. Bistveno manj pa se govori o tem, da je tudi večina moških žrtev te iste popačene družbe. In ne samo družbe. Marsikdo mi ne bi verjel, če bi mu povedala, kako veliko moških, ki pridejo po pomoč k meni, je bilo doma zlorabljenih. Kako veliko jih je bilo žrtev dejanskega fizičnega nasilja s strani svojih partnerk. Kako neznansko jih je to ranilo, pa nimajo na voljo skoraj nobenega prostora, da bi lahko o tem spregovorili. Kako zelo se bojijo, da bi jih lahko kdo zaradi te izkušnje celo zasmehoval. Kakorkoli: pravilno si ugotovil, da moški stvari držijo v sebi. In to je tudi eden glavnih razlogov, zakaj statistično umirajo prej.

Aha, vedno sem sumil nekaj v tej smeri …

Vsa čustva, ki si jih ne dovolimo sprocesirati in izraziti, ostanejo v nas. In se z leti postopoma razrastejo najprej v kronično napetost, potem v rigidnost telesa in na koncu v fizično bolečino. Ne morem dovolj poudariti pomembnosti odločitve – tako za moške kot za ženske! – da to doumemo in se odločimo nekaj ukreniti. Ko iz telesa končno pomečemo stare čustvene smeti, lahko v svojem telesu končno začnemo uživati. In potem se nam odpre na mnogih področjih, kjer smo bili prej zablokirani. Na svojih delavnicah ljudem z energijskim delom in sproščanjem starih blokad pomagam narediti tiste prve korake.

Glede sproščanja blokad preprosto morava omeniti fascinanten posnetek na You Tubu, v katerem tistemu mandeljcu z energijo pomagaš do celotelesnega orgazma.

Osupla sem bila, ko sem videla vse tiste komentarje pod videom v stilu, »pa kaj še«, »tole je čisti nateg« ali »zanima me, koliko so plačali tipu, da se takole pretvarja«. In me je prav stisnilo pri srcu. Zakaj? Ker sem doumela, da nekaj tako naravnega, kot je celotelesni orgazem, navadnemu človeku deluje tako nadnaravno, da bo avtomatično pomislil, da gre za nateg.

Površnemu opazovalcu bi se zdelo, da je tisti gospod na posnetku v strahoviti agoniji.

(se nasmehne) Okej, ampak kaj to ne velja za večino orgazmov? Če opazuješ človeško obličje med vrhuncem, bi se površnemu opazovalcu skoraj vedno lahko zdelo, da so ljudje v neke vrste agoniji. Obljubim lahko, da se je imel gospod v tistem videu zelo lepo in se mi je kasneje srčno zahvalil za izkušnjo. A narava nas z našim orgazmičnim potencialom ni obdarila samo za namene uživanja. Če se zadeve lotimo pravilno, nam orgazmična energija, ki valuje skozi telo, še kako učinkovito pomaga očistiti kup navlake in vrniti živčni sistem v ravnovesje. Za povrh pa nam pomaga razširiti zavest. Ko začnem  delavnico, zbrane pogosto nagovorim: »Vem, da ste tukaj, ker si želite postati boljši ljubimci. To se bo vsekakor zgodilo, a v resnici sem tukaj, da vam pomagam do višje inteligence.«

Zdrava spolnost kot spiritualna evolucija?

Lahko tako rečeva, ja.

***

O poženščenih moških in možačastih ženskah: »Med spoloma obstaja huda disharmonija. In znaten del te disharmonije je umeten, vsiljen od zunaj. Ljudje se morajo čim prej zavesti, pod kako hudim napadom z maltene vseh strani smo se znašli. Edina metoda, da nas lahko centri moči preslepijo k sodelovanju v tako izkrivljeni, na totalnem suženjstvu temelječi družbi, je, da nas naredijo čim bolj odtujene od samih sebe. In od drugih. Naša spolna identiteta je ena najosnovnejših in torej najprikladnejših avenij, po katerih nas napadajo. Zato obstaja toliko družbenega pritiska za poženščenje moških in hkrati pomožačenje žensk, vse to pod krinko 'ženske osvoboditve'. In tako se disharmonija znotraj nas prenese tudi v naše odnose. Oba spola imata v sebi tako žensko kot moško energijo, a ženske se zdaj čedalje bolj oprijemajo nezdravih vidikov svoje moške energije, moški pa nezdravih vidikov svoje ženske energije. Naša osebna duhovna moč pa lahko steče predvsem iz tega, da smo trdno povezani z zdravimi vidiki energije svojega spola. Za žensko  to pomeni, da svojo moč gradi na ljubečnosti in sočutju. Če vprašamo večino velikih duhovnih učiteljev v zgodovini človeštva, nam bodo povedali, da sta to najmočnejši sili v vesolju. Če to drži, zakaj pred njima tako bežimo? Zakaj se vsi skupaj čedalje bolj zatekamo k agresiji in nadzoru, če vendar vemo, da ni v vesolju ničesar močnejšega od ljubezni? Ko se ženske povežemo s svojimi naravnimi močmi, torej ljubečnostjo in empatijo, postanejo te naše moči skoraj magične. In takrat lahko hitro in neboleče dosežemo stvari, ki jih z agresijo in nadzorom nikoli ne bi mogle.«

Zarja št. 26, 28. 6. 2016