Zarja Jana

Državljani povsod po svetu, to je treba priznati, veliko prenesejo. V resnici se redko zgodi, da jih politično dogajanje požene na ulice in trge, kjer protestirajo proti odločitvam in stališčem politikov. A ko je mera polna, se to zgodi silovito in odločno, da je njihov glas slišati daleč in odmeva vse do palač oblastnikov.

V Italiji je zadnja leta ena ključnih političnih osebnosti Matteo Salvini, voditelj stranke Liga, ki je še pred dobrima dvema letoma imela naziv Severna liga za neodvisnost Padanije. Kaj naj bi to pomenilo? Stranka si je, takrat še s prejšnjim voditeljem, predvsem prizadevala za odcepitev razvitega severa od zaostalega juga, prežetega z mafijo, kamor izginjajo milijoni. A za potrebe volitev 2018 je stranka preoblekla svoj napadalni volčji kožuh in ugotovila, da bi lahko zavladala vsej državi. Bi lahko bilo drugače, če pa so na jug države po morju prihajale ogrožajoče horde migrantov? Najprej je treba poskrbeti za Italijane! Tako je rohnel Salvini na predvolilnih shodih – in požel velikanski uspeh na lanskih parlamentarnih volitvah. Koalicija, v kateri je bil veliki šef iz ozadja, se je sicer letos zlomila. Salvini je moral v opozicijo, a to ga ni ustavilo v prepričanju, da bo prav on kmalu zavladal Italiji v slogu velikega vodje, podobno kot njegov vzornik v zgodovini.

Letošnje lokalne volitve v nekaterih regijah so pokazale, da mu še vedno kaže zelo dobro. Padlo je nekaj tradicionalnih levičarskih okolij. Salvini se je tako odločil poraziti še najmočnejšo levičarsko trdnjavo, Bologno, in njeno regijo Emilio Romagno. Tam je napovedal več shodov, a ni šlo vse po načrtih. Zdaj smo že bliže sardinam. 

Gibanje s simbolom sardin se je rodilo prav v Bologni, v času, ko je Salvini v eni od dvoran začel volilno kampanjo Lige pred lokalnimi volitvami. Vse se je zgodilo po naključju ter iz odpora do idej in retorike agresivnega politika. In sicer 14. novembra, ko so se zbrali štirje nekdanji sostanovalci, pa tudi somišljeniki in prijatelji. Mattia Santori je ponoči, ko vznemirjen ni mogel zaspati, poklical tri kolege in jim razložil svojo zamisel. Sedli so za mizo in tako se je rodila kampanja proti Salvinijevemu poskusu osvojitve njihovega mesta. Računali so predvsem na spletno pobudo. A se je nenadoma zgodilo, da je več kot šest tisoč ljudi prišlo na glavni bolonjski trg in priredilo spontan kljubovalni protest, tako imenovani »flash mob«. Brez političnih simbolov in strankarskih govornikov, le z idejo na velikem napisu: Bologna se ne da!

Ljudem ni vseeno. Ljudi in teles, ki stojijo na trgu in vztrajajo, ni mogoče zanikati, je komentiral Santori. Če na trgu stoji takšna množica, ni mogoče reči, da je ljudem vseeno. Sporočilo je jasno in ne potrebuje komentarjev. 

Več v reviji Zarja Jana št. 50, 10. 12. 2019