Mateja J. Potočnik

Vili Ravnjak je v zadnjih desetletjih kot dramatik, dvakratni umetniški direktor mariborske Drame in dobitnik številnih dramaturških nagrad dodobra zaznamoval naš svet umetnosti. A vsaj toliko, če ne več, je prispeval tudi s svojo drugo življenjsko kariero, namreč kariero karmičnega kozmonavta, duhovnega učitelja in neutrudnega raziskovalca napornega prepleta uma, ega in duše. Med drugim se je ukvarjal s kabalo, tantro, jogo, reikijem, reinkarnacijsko terapijo in zen meditacijo, od leta 2002 se najraje posveča izročilom budizma in meditacijske joge. Ko sem se pred leti z njim pogovarjal za neko drugo revijo, se spomnim, da sva bila s kolegom fotografom – takrat še oba zgledna cinika in zafrkanta – na koncu kar malo omamljena od miru in miline, ki ju je ves čas žarčil gospod Vili, ne da bi za to žrtvoval eno samo unčo intelektualne bistrosti. Ker je s tem postal pomembna figura na počasni poti mojega duhovnega dramljenja, me je še kako zanimalo, kako svet vidi danes.

Več v Zarji št. 17, 26. 4. 2016