Pospravljanje nas razbremenjuje balasta. Ne le tistega v kleti, na podstrehi in v omarah, marveč tudi tistega, ki se je nepovabljen nastanil v nas samih. Zunanji nered se namreč rad naseli v človeka. Če želimo ustvariti prostor za novo, je treba najprej počistiti staro navlako – tako okoli sebe kot v sebi.

Ljudje smo nagnjeni h kopičenju in zbiranju. Na vsakem koraku so koščki naših zbirk: zanimivo oblikovan les z izleta – kam že? –, školjke – hm, najbrž s predlanskega dopusta –, stari vijaki, ki bodo nekoč že še prišli prav, o omarah, natrpanih z oblekami, pa raje ne izgubljajmo besed. Da, vse to nas obkroža, ker verjamemo, da so s temi predmeti povezani naši spomini. Še več: za nas so košček naše identitete. Z njimi povezujemo svoja čustva, zato jih težko zavržemo – dokler se ne nagrmadijo v nepregledno goro, ki grozi, da nas bo zasula. To goro bo pač treba premagati, kar sama od sebe ne bo izginila. Za vsakršen velik podvig pa je najprej potreben prvi majhen korak. Velika čistka se začne pri prvem majhnem predalu.

Za začetek čustveno nevtralen teren – kopalnica

Kopalnica ne le da je čustveno nevtralna, je tudi ena najbolj preglednih sob. Tukaj nas v zasedi čakajo le drobnarije: zdravila, ki jim je pretekel rok trajanja, mini testerji, ki jih dobivamo v kozmetičnih trgovinah, iztisnjene tube in prazni lončki za kreme, morda odvečni glavniki in lasnice. Kaj kmalu bomo kopalnične zaloge brez večjega čustvenega stresa prepolovili, sortiranje reči, ki bodo ostale, pa ne bo težka naloga – najprej skupaj izdelki za nego obraza, potem za nego in oblikovanje las, sledi nega telesa, za konec še predal z zdravili. In prva zmaga je naša.

V kuhinji velja pravilo dveh let!

Tudi kuhinja je čustveno dovolj nevtralna, da nam ne bi smela povzročati težav. Treba je pregledati čisto vse predale in se pri tem vprašati, kaj od najdenega smo v zadnjih dveh letih uporabili vsaj enkrat. Če kuhanje ni ravno naša največja strast, lahko večino zelo posebnih sestavin, npr. čokoladne mrvice od lanskoletne torte, mirno zavržemo. Našli bomo tudi veliko dvojnih zalog – dvojna alu folija, dvojne vrečke za bio smeti, dva zavoja ajdove kaše, dva paketka suhega kvasa ali ovsenih kosmičev – to je povsem običajno v večini kuhinj. Da je marsičemu že pretekel rok, je tudi jasno. Enako velja za kuhinjske pripomočke – polomljenih in pokvarjenih nima smisla hraniti. Cilj, ki ga zasledujemo v kuhinji, pa je jasno definiran: velika, prazna delovna površina.

 
tekst v celoti preberite v reviji Zarja št. 7, 16.2.2016