V vašo dnevno sobo se bo vrnil kot voditelj Popevke, drugega večera novega glasbenega festivala, poimenovanega Dnevi slovenske zabavne glasbe. Nikoli ni vihal nosu nad slovensko muziko, z njo so ga obdali tako rekoč že v zibeli. Če bodo ljudje nad praznikom slovenske glasbe ustrezno navdušeni, se nam morda drugo leto obeta tridnevni žur na kakšnem večjem prostoru, kot je televizijski studio – in kamor bi prišlo čim več ljudi na zabavo s slovensko muziko in muzikanti.

Ali ljudje sedaj, ko ste šef, kaj manj ali pogosteje želijo hoditi z vami na kavo?
Vsak odgovorni urednik, ki pride v to pisarno, doživi najprej eno tako mini obleganje – vseh, ki bi želeli nekaj delati. V tem ni nič slabega, saj potrebujemo ljudi, ki želijo delati in imajo odlične ideje. Tako da je bilo treba na začetku res popiti kar nekaj kav, da te ljudje spoznajo v novi luči, vidijo, kaj pričakuješ, kako delaš, razmišljaš. Je bilo pa tudi nekaj izgubljenega časa na teh kavah, saj si ljudje predstavljajo nekatere stvari na televiziji zelo preprosto. Doma iz naslanjača se zdi rojstvo neke oddaje preprosto. A je vse prej kot to. Težko je najti res svežo, originalno idejo. Gledalci so izbirčni, saj je tudi ponudba oddaj večja kot kadarkoli. Televizija je moderen, napreden medij, ki izkorišča sodobno tehnologijo, in moramo v korak s časom. Vse bližnjice se hitro vidijo. In televizija je drag špas – česarkoli se dotakneš, je drago. To je včasih težko razložiti.

Potem zato toliko bolj skelijo neupravičene kritike nas, gledalcev?S tem je treba živeti. Ljudi prav nič ne zanima, kaj je v ozadju nastajanja oddaje, ne zanima jih, ali je glavni gost en dan prej odpovedal, da nisi mogel kupiti dragih luči na sceni, ker bi stale 20.000 evrov, da nisi mogel plačati nastopajočega, ki bi ti »naredil« oddajo itn. Zanima jih samo rezultat, izgovori, da nekaj ni šlo – jih ne zanimajo. Ne gledalca in načeloma tudi mene kot urednika ne. S tem bremenom, da ni mogoče vsega izvesti tako, kot si zamisliš, se soočajo vse televizije, vsi ustvarjalci, a to ne sme biti frustracija. V javnem zavodu je način dela morda še malo bolj poseben, ljudje se včasih počutijo varni v svoji službi in se potrudijo manj, kot bi se na kakšni zasebni televiziji. Ta mentaliteta se z novimi generacijami polagoma umika, a je zelo močno zasidrana.

Spreminjanje miselnosti in ustaljenih delovnih navad ljudi je težko delo.
Učim se, treba je biti moder. Zelo se učim, kako doseči to, kar želiš. Nekatere ljudi celo spoznavam na novo. Temu se ne da izogniti. Tudi jaz sem se do bivših urednikov verjetno obnašal drugače kot takrat, ko smo bili še kolegi. A nekaj je gotovo: konfliktov ne maram, ker me preveč izčrpajo, zato iščem pametne rešitve. Če grem iz službe, potem ko sem se sprl z nekom, imam uničen dan. To nosim v sebi, premlevam, ne vem, kako bi to zgladil, hkrati pa vem, da ne morem gladiti situacij v lastno škodo. Tako da je to kar močna šola življenja, močnejša, kot sem si mislil. Prava osebnostna preizkušnja.