Vendar pa to ne pomeni, da mame ne živijo z očeti svojih otrok in da ti ne nosijo očetovega priimka. Koruzništvo ni značilno le za tranzicijske države, temveč je trend povsod po razvitem svetu. Krive smo kakopak ženske ter naše hrepenenje po neodvisnosti in svobodi.

Zakaj pa?  Pred mnogimi leti mi je starejši novinarski kolega pripovedoval, kako zelo je moral prosjačiti, da je žena, uspešna ekonomistka, pristala še na drugega otroka. Bil je tudi med prvimi Slovenci, ki je vzel porodniški dopust, tako je ženi tudi obljubil. Kolega je bil le ena od lastovk, ki sicer niso prinesle množičnega porodniškega dopustovanja slovenskih očetov, in zanimiva napoved drugačnih odnosov med partnerji.

Včasih so morale ženske tako ali drugače moledovati, da so jih moški, ki so jih osvajali in neredko z njimi živeli, zasnubili in zasnovali družino. Zdaj je drugače – magične besede poroka očitno ne izreče niti eden niti drugi ali pa jo oni drugi presliši. Ko sem spraševala mlade, pa tudi starejše ljudi v svojem okolju, ki živijo na koruzi, kako to, da se niso poročili, sem od vseh dobila enak (začuden) odgovor: Zakaj pa?

Saj nisem poročen(a) s teboj! To znano krilatico  običajno uporabimo, kadar hočemo ljudem dopovedati, da nimamo nobenih obveznosti do njih, oni pa ne od nas. Naj se kar mirno obrnejo in grejo, mi pa bomo storili enako. Biti poročen pač pomeni, da imamo do partnerja in otrok kup obveznosti. Že tiste prisege, ki jih dajemo na matičnem uradu in pred duhovnikom, se zarežejo globoko v zavest. Biti zvest in požrtvovalen, vztrajati v dobrem in slabem. Hm.  Zakaj pa?

Od leta 1976 so pri nas pravice in dolžnosti poročenih in neporočenih parov izenačene, zakonski in nezakonski otroci so imeli enak status že prej. Formalnih razlogov, zakaj bi bila poroka nekaj, za kar si je treba prizadevati in o tem sanjati, torej ni. Za povrh so ohceti drage, pa čeprav se samo malo lepše oblečeš ter pelješ na kosilo le priči in morda še starše. No, tudi to je res. Pa so to vsi razlogi, zakaj imamo zdaj kakšnih 6500 porok na leto, pred petdesetimi leti pa jih je bilo 10.000 več?  Zato pa imamo trikrat več ločitev kot takrat. Očitno res sanjajo o romantični poroki le še geji in duhovniki, ker imamo za kaj takega veliko zakonskih, pa tudi čustvenih ovir, če pomislimo na vse sorodstvo, znanstvo, sosedstvo in javnost, torej bolj znane ljudi. No, ostane seveda še dobra tretjina parov, ki lista po revijah s poročnimi oblekami in brska po internetu za ugodnimi medenimi tedni, vsi drugi pa očitno živijo čisto dobro tudi brez uradnega blagoslova – sami ali v paru, z otroki ali brez njih.

 

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 13, 15.9.2015