Revija Zarja

On bo zavedni avstrijski stotnik von Trapp, ona bo redovniška pripravnica Maria. Muzikal je eden najbolj priljubljenih muzikalov vseh časov, po njem je nastal tudi svetovno znani film. Za Evo je to že drugi muzikal, za Boštjana prvi. Izziv je sprejel, kot se za pravega moškega spodobi – vmes je že skoraj obupal, a se je nato z Evino pomočjo spet našel. V scenariju sicer družinskega muzikala sta predvidena tudi dva poljuba, ki »poljubovalsko nedolžnemu« Boštjanu povzročata nekoliko preglavic.

Leta 2008 sta oba plesala v oddaji Zvezde plešejo pri Mariu, malce drugačni, a vendarle podobni oddaji, kot jo prav zdaj spremljamo na komercialni televiziji. Sta se takrat tudi prvič srečala?

Eva: Takrat se nisva ravno dosti videvala, srečevali smo se le na oddajah, treninge smo imeli ločeno. Vedno se mi je zdel prijazen, poznala sem ga le z ekrana. Ne tako, kot ga poznam zdaj.

In kakšen je Boštjan v resnici?

Eva: Zdaj je pa sploh naredil name še boljši vtis, še bolj je profesionalen …

Boštjan: Razen da zamujam …

Eva: Dobro, to je zato, ker imaš res poln urnik. Sicer pa je zelo zavzet, priden na vajah, entuziastičen, super.

Boštjan: Na vajah pa nas najbolj dvigne Evin glasni smeh. To morate slišati.

(Eva se glasno, visoko zasmeje.)

Boštjan: No, to je to. To res vpliva na razpoloženje vse ekipe, njen smeh je tak pozitivni alarm.

(Eva se še bolj glasno smeje, njen zvonki smeh se sliši po vsej restavraciji.)

Boštjan: Sliši se ga na daleč in takoj postaneš boljše volje.

Boštjan, kako se pa vi spomnite Eve – takrat je bila še dosti mlajša, pa je še zdaj mlada?

Boštjan: Zdaj lahko javno priznam, da je ona takrat v tisti plesni oddaji zasedla tretje mesto, jaz pa drugo. In zdaj lahko priznam, da je meni k temu drugemu mestu pripomogla malo večja prepoznavnost, ker je ona v resnici plesala bolje kot jaz. Če bi bilo po plesni pravici, bi ona morala biti druga, jaz pa tretji.

Eva: Ne, ne, ni res!

Boštjan: Sicer se je pa spomnim tudi kot gostje v narodno-zabavnih oddajah, ki sem jih vodil, takrat je bila res še »smrkljica«. Smrkljica, ki je priplavala na slovensko glasbeno sceno. Njen oče pa je kitarist pri ansamblu Marela in je bil večkrat gost v teh oddajah.

Pa sta bila plesalca že pred Marievo oddajo?

Eva: Jaz ne.

Boštjan: Razen na nekaj porokah nisem plesal, bil sem čisti »aberveznik«.

Kakšna pa je vaša pevska zgodovina, Boštjan?

Boštjan: Pevski zbori in nazadnje APZ Tone Tomšič – to je bil daleč najresnejši zbor, v katerem sem pel. In eno leto sem pel pri narodno-zabavnem ansamblu Toneta Rusa. To je moja pevska kilometrina.

In to je vaš prvi muzikal?

Boštjan: Prvi. Najprvejši.

(Boštjan naroči dvojno kavo in pojasni, da je v študijskih časih lahko spil dva močna energijska napitka, pa je po njiju kot otrok zaspal v eni uri. Kot sveže podojeno dete, pravi. Brez študija.)

Zakaj ste sprejeli izziv?

Boštjan: Začutil sem, da je ta izziv prišel v obdobju, ko sem se ga malo ustrašil, hkrati pa se mi je zazdel zanimiv. Zdelo se mi je, da je pravi trenutek, da se spravim iz cone udobja. Vmes sem že popolnoma izgubil »spirit«, voljo in pogum, zdelo se mi je že, da sem si naložil pretežko nalogo, preveč, ker profesionalni pevci pojejo tako dobro, da ti postane nerodno v njihovi družbi. A očitno je klofuta prišla v ravno pravem času, da sem se še malo bolj vzel v roke in videl, kje moram še delati.

Kje pa ste morali še delati?

Boštjan: Konkretno pri petju. Pa tudi pri igri sem bil na trenutke izgubljen, a zdi se mi, da bo vse v redu.

Eva: Itak, da bo.

Eva, kako pa vi ocenjujete Boštjana kot pevca – saj ste po izobrazbi magistrica glasbene akademije, poučevanje petja pa je vaš poklic?

Eva: Mislim, da je bila Boštjanova kriza brezpredmetna.

Boštjan (z globokim glasom): Kriza srednjih let.

Eva: Ja!!! (glasen, prediren smeh) Mogoče pa res. Boštjan ima lep glas, ima talent, ima vse možnosti. In zagotovo bo v muzikalu odlično pel.

Boštjan: Eva je zelo rahločutna učiteljica. Ona me je namreč vzela v roke, ko sem imel krizo.

Eva: Imela sva ure petja, pa tudi zdaj, pred premiero, jih bova imela.

Boštjan: Dihalne vaje. Hitro mi poide sapa pri petju. Kar je zelo zanimivo: ljudi na treningih javnega nastopanja poučujem o govorjenju in tako rekoč identične stvari veljajo za solopetje. Ampak pri petju teh stvari ne znam uporabiti tako kot pri govorjenju. Pri govoru mi je vse jasno, pri petju pa ostanem brez sape, ne morem dolgo držati tona in podobno.

Več v reviji Zarja št., 19. 09. 05. 2017