Počen lonec

Čas branja 3 min.

Žana Kapetanović

7. 4. 2015, 07.10

Posodobljeno

09. 08. 2017 · 09:57

Deli članek

Facebook

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Velikost pisave

Manjša

Večja

Popoldne pri družini Tešar je bilo pisano in veselo, zaradi dveh malčkov pa tudi prijetno bučno. Miha Tešar je nadvse aktiven Ljubljančan. Dopoldne je zelo resen moški, ki dela v laboratoriju inštituta za patologijo medicinske fakultete, popoldne pa predan očka svojima dvema nagajivčkoma in odličen družinski kuhar. Čeprav ima tudi njegov dan samo 24 ur, mu uspe, da je zgodaj zjutraj še ljubiteljski tekač, zvečer pa rokodelec, ki šiva, barva, zida, se ukvarja s potiskavanjem, polsti volno in oblikuje. Nikoli mu ne zmanjka energije in dobre volje. Pred dvema letoma je začel po spletu prodajati emajlirane lonce, ki jih uvaža iz Češke in Poljske, hkrati pa sam oblikuje potiske za emajlirano posodo, ki mu jo naredijo v celjskem Emu. Nazadnje si je omislil še Počen lonec v Stari Ljubljani, trgovinico, ki s svojo pisanostjo v hipu pritegne pozornost mimoidočih.

Miha Tešar je štiridesetletni diplomirani etnolog z diplomo iz kulturne antropologije, zaposlen pa je na inštitutu za patologijo medicinske fakultete, kar ga povezuje z njegovo osnovno izobrazbo laboratorijskega tehnika. Čeprav se je zdelo, da se je s tem delom za vedno odmaknil od etnologije, je ta še naprej usodno »urejala« njegovo življenje. Jernejo, svojo življenjsko sopotnico, ki je diplomirana farmacevtka, zaposlena v tuji korporaciji, v kateri je odgovorna za registracijo zdravil, je spoznal pred desetimi leti na nekem študentskem žuru na Metelkovi. In Jerneja je vpisala magisterij iz antropologije, tako da sta si tudi v tem smislu blizu in lahko bi rekli usojena. Čeprav sta oba zelo predana svojemu delu, sta se želela ukvarjati še s kakšno dodatno stvarjo, ki bi dala njunemu življenju nove razsežnosti. Miha se je strogemu naravoslovnemu poklicu preprosto moral postaviti po robu z domišljijskim ustvarjanjem in sproščenostjo. Želel si je delati celo vrsto stvari, navduševal se je nad tem in onim, tako da ga je morala Jerneja pogosto brzdati. Včasih ga je kakšna ideja obsedla, češ da je idealna, ko jo je prespal, pa si je običajno rekel: »Hvala bogu za Jernejo, ki je z obema nogama trdno na tleh.«

Pike, ki jih vsi ljubimo

»Miha je zelo ustvarjalen in se mu vsak dan porajajo nove ideje. Jaz pa sem mu vedno govorila, da če bomo kaj počeli, moramo najti nekaj, v čemer se bomo v resnici videli. Nisva načrtovala, da bi moralo biti povezano z etnologijo. Do tega je prišlo povsem spontano. Pravzaprav je kriva moja sestra, ki nama je iz Prage prinesla prikupen emajliran lonček, midva pa sva začela po spletu raziskovati, ali bi lahko kupila še kakšnega,« je začela zgodbo Jerneja. Ker pa sta jo hotela malčka imeti samo zase, je nadaljeval Miha: »In sva odkrila tovarno češkega emajla z dolgo tradicijo, ki ima zelo lepo emajlirano posodo. Takoj nama je bila všeč. Ugotovila sva, da v Sloveniji nima predstavnika, in tako sva se z njimi lepo dogovorila za sodelovanje. Potem sva se dogovorila še s poljsko tovarno. Zakaj? Zaradi prikupnih pik, ki se jim noben od nas ne more upreti.«

Preberite še ...

· Finance

Se splača investirati v zlato?

Kaj kmalu jima je postalo jasno, da sta našla, kar sta iskala. »V teh emajliranih posodah se združuje moderno in staro, prepletajo se zgodbe o ljudski kulturi in vsakdanjem življenju. Gre za svojevrstno uporabno umetnost, predmete za vsakdanjo uporabo, s katerimi pa lahko izpoveduješ svojo kreativnost,« je pojasnil Miha.

Najprej sta postavila spletno trgovino in na sejmih predstavljala uvožen emajl, pa tudi druge kuhinjske pripomočke, ki jih je Miha postopoma oblikoval – kuhinjske krpe, ki jih šiva, predpasnike, ki jih potiska, kuhalnice, na katere neskončno potrpežljivo polaga pike v različnih barvah … Ko je postala njuna znamka prepoznavna, sta začela razmišljati o pravi trgovini. In tako je zaživel Počen lonec. »Gre za prijeten kotiček, kamor pridete nostalgično pobožat lonec s pikami, si ogledat lončke s podobicami živali, ki vam izvabijo nasmeh, in se prepustit prijetnim motivom, ob katerih se spomnite stare mame, sosede ali lokalnega trgovca. To sva si želela – trgovino z dušo,« je povedal Miha.