Od leta 1999 spet živi na otoku, kjer se je rodil. Na Lastovu, kjer se raje kot z ljudmi pogovarja z rožami, zdravilnimi zelmi in svojo ljubo Sweety. Ob letu osorej sem ga spet obiskala. Lastovskega vrača. Tokrat me je spremljala prijateljica (lani smo bili na otoku z družino), prav tako velika ljubiteljica rastlin. Skoraj devetdesetletni Giovanni naju je presenetil in pričakal že v Splitu, namesto, kot smo bili dogovorjeni, v pristanišču Ugli na  Lastovu. »Nisem vaju mogel pričakati,« je dejal, ko sem ga začudeno vprašala, zakaj. Vstal je ob dveh zjutraj, se okopal v vodi z eteričnimi olji, ki jih sam izdeluje, ker verjame, da se po taki kopeli ves dan odlično počuti. Spanja potrebuje le nekaj ur. Predlagal je, da se v vodi s čudodelnimi olji po dolgotrajni nočni vožnji z vlakom in še peturni na trajektu okopava tudi midve, a o tem se bomo pogovorili, ko pridemo na otok. Nasmejani enoroki moški ni skrival veselja, da bo gostil nekaj let mlajši Slovenki, midve pa sploh nisva vedeli, kaj naju čaka.

Nabiranje komarčka mora biti ljubeznivo.  Že lani sem tožila, da me občasno, sploh če ne jem redno in večkrat na dan, zaboli pod levim rebrom in da se mi že leta vlečejo težave z želodcem, a je fizično z njim vse v redu. Olje iz morače (komarčka), je rekel, pomaga, a ga nima, jo bova pa drugo leto nabirala, če bom le prišla. Sam z eno roko (lani jo je izgubil v prometni nesreči) precej počasneje dela. A se vsega loti. Dvoje parov ženskih rok pa bi mu sploh prav prišlo, je iskreno povedal, ko smo se z njegovim novim avtomatskim džipom odpravili na eno njegovih posestev, posejanih po otoku. Komarčka je sicer vsepovsod po otoku dovolj, a smo ga nabirali na »njegovem«. In to v najhujši vročini, ker da ga je treba nabirati med deseto in štirinajsto uro. Nekaj ur nabiranja bo dovolj, da naredimo nekaj eteričnega olja, je rekel, a najpomembneje je bilo, da sva bili nabiralki dobre volje, okopani v oljih prejšnji večer, s čimer naju je očistil vse nesnage. Med nabiranjem zdravilnih zeli Giovanni vedno prepeva, tokrat smo nekaj več klepetali, a tudi peli. Kakšno urico je bilo vzdušje res pozitivno in košari sta se polnili. Ko sem zagledala velikanskega pajka, pa sem tempo malček upočasnila, pa tudi vročina ni popustila in tako vsaj sama nisem bila več tako zelo ljubezniva z rumeno rastlinico. Modri mož je to opazil in predlagal, da se vrnemo naslednji dan, ker če ne bova komarčka nabirali z ljubeznijo, bo olje popolnoma neuporabno. Preden smo si privoščili vabeče morje, smo obiskali še nekaj njegovih parcel, na katerih je nasadil zelišča, se najedli fig in grozdja, potem pa se končno vrgli v tako težko pričakovano naravno kopel.

Težka beseda zaboli bolj kot kamen. O zdravilni moči eteričnega olja se je ta nesojeni duhovnik, ki ne skriva, kako rad ima ženske vseh vrst in starosti, učil v Avstraliji in Argentini, tam je preživel velik del življenja. Tam se je tudi izučil v številnih alternativnih praksah in jih leta 1999 prinesel nazaj v svoj rojstni kraj na otok Lastovo. Tu ga spremlja njegova ljuba Fay, ki jo kliče Sweety, medicinska sestra iz Škotske, s katero precej mirno pljujeta na jesen svojega življenja. Giovanni jih bo itak dočakal 103, tako da sploh ni nujno, da vse izvemo naenkrat, je rekel. Bo treba spet priti. Ničesar pa ne skriva. O receptih, ki izboljšujejo sodobnega človeka, je pripravljen govoriti z vsakim, ki si vzame čas. Ta je bistven. Po Giovannijevo pomoč se je to zimo, potem ko smo lani poleti objavili članek o njem, na Lastovo odpravilo več kot dvajset Slovencev in še prihajajo. Tudi med najinim obiskom se je o zdravilnih oljih posvetoval mlajši par, ki se zaveda bogastva Giovannijevega znanja, nabranega po svetu in doma v skoraj stoletju. Vsak je dobrodošel, samo tak ne, ki bo nanj kričal. Dretja ne prenaša. Prezira ljudi, ki vzrojijo, kričijo in se ne znajo obvladati, take, ki iz njih letijo težke besede. »Bolj zaboli, ko nekdo vate vrže težko besedo, kot če bi vrgel kamen,« je rekel, zato ker ima s tem izkušnje, največ z domačini, ki njegovega poslanstva ne sprejemajo povsem. Imajo ga za čudaka in mu neredko nagajajo tudi s težkimi besedami. A ne vsi. Marčelino že ne.

Več v številki 9, 18.8. 2015, ki je na voljo v kioskih.