Skupaj z možem Jankom sta tudi planinska vodnika. Vse našteto se morda sliši zelo suhoparno naštevanje, če pa veš, da za tem stoji nešteto ur prostovoljnega dela, stvari dobijo čisto drugačno dimenzijo. Darinka se zdaj spopada tudi s hudo boleznijo, s katero se bori na njej lasten način –  ne filozofira, ohranila je pozitiven odnos, o bolezni pa ne razmišlja kaj dosti, saj pravi, da je na svetu preveč lepot, o katerih je treba razmišljati. Tudi zato se njen rak poslavlja.

Za nama s fotografinjo Matejo je bilo že več kot pol poti iz Ljubljane proti Sevnici, ko sem vsa zgrožena ugotovila, da sem doma pozabila zvezek, v katerem sem imela napisanih nekaj vprašanj za Darinko, njen domači naslov, kamor sva bili namenjeni, in telefonsko številko. Oblila me je vročina, ki je ni povzročilo močno sonce, v hipu sem pozabila celo ime in priimek gospe, h kateri sva se peljali, da jo predstaviva v Zarji. Pa se je zgodba vseeno končala dobro, pomagal mi je dobri človek, ki Darinko pozna. Zvezek pa sva tudi kupili, da sem imela kam zapisovati pogovor.

Letna pričeska. Darinka naju je pričakala doma, vsa nasmejana, kljub temu da je imela dopoldne na onkologiji v Ljubljani obsevanje. Bila je z »letno frizuro«, kot pravi svoji goli glavi, saj so ji lasje zaradi zdravljenja raka na prsih s kemoterapijo izpadli. Mateji je bila njena pričeska, predvsem pa to, kako jo nosi, neizmerno všeč in takoj jo je povabila na fotografiranje. Darinka se ni prav nič upirala, da jo je fotografirala brez lasulje,  vseeno pa se je želela fotografirati tudi z  »vsakdanjo pričesko«, saj z njo hodi med ljudi. »Nič, ampak čisto nič me ne moti, če me ljudje vidijo brez las. Saj to ni noben greh in tudi skrivati nimam kaj,« je povedala med fotografiranjem.

Mama dveh hčera in babica petih vnukinj nama je predstavila moža Janka, edinega moškega  (če ne štejemo dveh zetov) v družini. »Vidite, tako je to, vzameš eno, potem pa iz tega rata cela četa žensk,« je bil hudomušen Janko, ob tem pa ljubeznivo pogledal ženo. Ni mogel skriti ponosa, ko je govoril o svojih osmih ženskah.

Živi s planinskim društvom. Z Darinko sva se začeli pogovarjati o njeni veliki ljubezni, Planinskem društvu Lisca. Vanj se je včlanila, ko je bila še aktivno zaposlena v Jutranjki kot šivilja. »Zaposleni smo radi hodili v hribe, enkrat mesečno smo šli, nabralo se nas je za cel avtobus. Takrat sem se tudi včlanila v planinsko društvo, pravzaprav smo se včlanili vsi družinski člani, hčerki sta bili še majhni. Počasi sem začela delati za društvo,« je pripovedovala o začetkih svojega tajniškega dela. Spominjala se je, da je bil na začetku računalnik zanjo španska vas. Pojma ni imela o ničemer. Ker pa je trmasta gospa, je začela počasi spoznavati svet računalnikov. Danes je prava virtualna mojstrica, ni stvari, ki je ne bi znala. No, programirati res še ne zna, ampak človek pri njej nikoli ne ve. Dela pri tako uspešnem planinskem društvu ni malo, saj vsako leto organizirajo kar nekaj večjih prireditev. In Darinka je duša prav vseh. Prvega maja recimo organizirajo veliko prireditev s srečelovom. Darinka seveda poskrbi za vse, tudi za nagrade. »Skrbim za protokol vseh prireditev v okviru našega planinskega društva. Imamo 400 članov in smo zelo dejavni. Z ljudmi komuniciram tudi po elektronski pošti, največkrat pa po telefonu ali kar osebno. Telefon ali osebni stik vedno obrodita sadove,« je iz izkušenj povedala Darinka. »Vse to je pravzaprav en mali šiht.«  Ko je lani zbolela za rakom na dojki, njena bolezen dela ni ovirala. »Brez Janka pa ne bi šlo,« je pohvalila svojega moža.

Več v številki 9, 18.8.2015, ki je na voljo v kioskih