Jana

Ne, Marija in Peter, ki imata zdaj 27 oziroma 28 let, nista niti za trenutek pomišljala, ali naj se dvojčici rodita ali ne. Marija je v četrtem mesecu nosečnosti nesrečno padla na trebuh in takoj pohitela na pregled z ultrazvokom. Zdravnik, ki ni bil seznanjen z njunim primerom, jo je vprašal: »Gospa, zakaj ste se odločili roditi nekaj takšnega?« A tudi to ni omajalo njene odločitve. Odgovorila mu je, da to ni »nekaj takšnega« – da sta to njena otroka.

Od tesnobe do sreče. »Zelo težko se je bilo sprijazniti z nosečnostjo, polno skrbi in strahu. Ves čas me je ponoči tlačila mora in brez podpore moža zagotovo ne bi zdržala. Zbujala sem se s kriki in v solzah, pogosto nisem mogla dihati. Živeti s tem spoznanjem in se ves čas bati, kaj se bo zgodilo … Tega v resnici nikomur ne privoščim. A ljubezen do deklic je bila močnejša od negotovosti,« se spominja danes presrečna Marija, s katero sem se pogovarjala po telefonu, po njeni hiši pa so se v tem decembrskem večeru razlegali veseli in živahni otroški glasovi.

Kristina in Valentina sta danes dve razigrani triletnici, ki nadvse uživata v družbi sedemletne sestrice Maje in šestletnega bratca Ivana. Družina živi v vasi Bušotina pri Virovitici. Staro hišo sta začela Peter in Marija obnavljati, ko sta izvedela za tretjo nosečnost. Da jima jo je uspelo urediti do te mere, da se je družina lahko vanjo vselila, pa so jim pomagali dobri ljudje, pravi globoko hvaležna Marija, ki ne more prehvaliti tega, kako lepo so jih sprejeli vaščani in kako jim ves čas pomagajo. Kristina in Valentina zelo radi pospremita brata in sestro v šolo, po koncu pouka pa ju z mamo počakata pred njo. Deklici sta takrat pravi zvezdi, saj ju vsi vaščani ponosno gledajo in sprašujejo: »Kako sta danes naši punčki?«

Klobuk dol vladarjem življenja. Ko sta se rodili, obsojeni na skupno telo in poglede, uprte druga v drugo, sta se po sestrsko ljubkovali z ročicami. »Zame in za mojega moža sta bili čisto poosebljenje ljubezni, a sva verjela zdravnikom, da imata več možnosti za življenje, če ju bodo ločili.«

Za tem videzom simbioze namreč ni vse dobro potekalo. Deklici sta imeli neuravnoteženo cirkulacijo. Zaradi tega je bila ena od njiju hipertenzivna (imela je visok krvni tlak), druga hipotenzivna (nizek tlak), tako da ni mogla odvajati urina. Prva pa je lulala večkratno preveč, tako da je bilo njeno srce preobremenjeno. Zdravniki se niso mogli opirati na izkušnje drugih, saj je bil dotlej na svetu en sam takšen primer, porod pa je preživel samo eden od dvojčkov.

Za veliko operacijo na pediatrični kliniki Rebro v Zagrebu so izbrali soboto. Pripravljeni sta bili dve operacijski dvorani, na kupu je bilo triindvajset ljudi. Ne samo ločitev telesc, za plastične in rekonstruktivne kirurge je bila velikanski izziv tudi želja po čim manjših brazgotinah, ki bodo deklicama ostale na trebušnih stenah. Pred posegom je bilo veliko načrtovanja, matematičnih izračunov in skic, pri čemer ni šlo zgolj za estetiko, temveč tudi za preprečevanje morebitnih infekcij. Pri demonstracijah šivov in iskanju rešitev, če bi se pokazalo, da ni na voljo dovolj kože, s katero naj bi deklicama prekrili trebušni votlini, so med drugim uporabili celo plastični steklenici.

Izredno stanje v bolnišnici. V medicinskem posegu je sodelovalo torej 23 članov medicinskega osebja, vključno s kirurgi in medicinskimi sestrami, ti so dolgih štirinajst ur stikali glave nad telescem siamskih dvojčic. Filigranski poseg je zahteval vso njihovo znanje in spretnost. 

Več v reviji Zarja Jana št. 49, 7.12.2021