Vsesplošna kriza je močno poslabšala socialni položaj slovenskih kulturnih ustvarjalcev. Zaradi svoje boemskosti že tako ne slovijo po razkošnem življenju in velikih dobičkih, zaradi naše majhnosti pa tudi najboljši pisatelji, slikarji ali glasbeniki nikoli ne dosežejo slave in zaslužkov kot v tujini. Ker jih vendar vsaka družba potrebuje, tudi v kriznih časih, mora njihovo ustvarjalnost pri nas podpirati država. A ob slovenskem kulturnem prazniku z žalostjo ugotavljamo, da položaj slovenskih umetnikov nikoli ni bil slabši od sedanjega.

Naš kulturni narod, ki ima edini na svetu na osrednjem prestolničnem trgu spomenik pesniku, in narod, ki ima v svoji himni verze svojega največjega pesnika, se ponaša tudi s četico vedno bolj revnih umetnikov, ki se zaradi pomanjkanja temeljnih pravic počutijo kot drugorazredni državljani. Bodo, če bo šlo tako naprej, počasi začeli životariti, kot so njihovi predhodniki Cankar, Kette, Murn, Kosovel in še marsikateri drug?

Smo drugorazredni državljani. Večinoma »samozaposleni v kulturi«, tako se uradno njihov status imenuje, namreč ne uživajo temeljnih pravic zaposlenih. »Utvara o boemskem življenju umetnikov je umrla s kapitalizmom, upanje za razumevanje in spodbujanje družbe tudi,« se priduša Miša Čermak, avtorica besedil slovenskih popevk in tudi naša sodelavka. »Največji problem samozaposlenih v kulturi je, da smo kljub temu, da državi dajemo, kar je njenega, plačujemo vse prispevke in davke ter se ubadamo z administracijo, drugorazredni državljani. Nimamo nobenih pravic, ki so zaposlenim samoumevne: dopust, bolniška, nadomestilo za brezposelnost, o regresu in drugih privilegijih (božičnica, stimulacija, plačan prevoz, malica, kilometrina, dnevnica …) niti ne sanjamo. Zaradi statusa samostojnega kulturnega delavca ne moremo najeti kreditov, zaradi nizkih dohodkov pa si ne moremo kupiti lastnega stanovanja, zato nas večina živi v najemniških stanovanjih.«

V penziji pod mostove. In kaj se dandanes zgodi, ko gre samozaposleni kulturni delavec v pokoj? Kot je povedal Denis Miklavčič, gredo praviloma vsi v najnižji razred, tudi tisti, ki si prispevke sami plačujejo. Le malokateri umetnik je v aktivnem obdobju zaslužil toliko, da bi si plačeval višje prispevke za višjo pokojnino.

Tako zelo bran in predvsem dober pisatelj in prevajalec Mate Dolenc, ki se je nedavno upokojil, po štirih desetletjih pisanja, za katero je dobil številne nagrade (Kajuhovo, Levstikovo, Desetnico in nagrado Prešernovega sklada), prejema 440 evrov pokojnine. A ta bi bila še 100 evrov nižja, če ne bi bil nekoč dve leti redno zaposlen.
Miša Čermak: »Ko bomo odšli v pokoj, če ga bomo sploh dočakali, bomo iztrošeni, invalidni in na robu preživetja, ali pa bomo celo lahko udejanjili boemstvo in spali pod mostom. Za dobrih ali slabih štiristo evrov pokojnine kaj drugega ne bo mogoče.«
Kaj pa na vse to pravi država? Kot so nam sporočili z ministrstva za kulturo, »se ministrstvo trudi in tudi sprejema spremembe, ki bodo pripomogle k boljšemu statusu samozaposlenih v kulturi. V postopku sprejema so na primer spremembe pri ugotavljanju cenzusa, pri katerem se po novem ne bodo upoštevale nagrade na področju kulture in delovne štipendije.«

Tekst: TINA HORVAT, tina.horvat@delo-revije.si, foto: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK, IZTOK DIMC

Več v Jani št. 6, 7. februarja 2011