Končno je prišla dobra novica iz znamenite stavbe C Onkološkega inštituta v Ljubljani, tiste, s katero so nas mediji nenehno strašili zaradi slabih razmer, propadajočih prostorov in prazgodovinske opreme. Konec lanskega decembra se je končala tudi prenova bolnišničnih oddelkov na levi strani prvega in drugega nadstropja. Zato smo se odpravili na obisk, da bi dodali kapljico dobre volje za čim hitrejšo in čim temeljitejšo obnovo tudi vseh preostalih prostorov te stavbe.

Ana Žličar, ki je aprila lani postala generalna direktorica Onkološkega inštituta, je glavna gonilna sila vseh teh dogajanj in najvztrajnejša nadzornica obnove. Njen delovni dan se začne in konča tukaj – na gradbišču. Celo ob nedeljah redno preveri, ali se vse obveznosti dosledno izpolnjujejo. Lojze Dolenc, nadzornik prenove, jo vsak dan pričaka s poročilom. Skupaj pregledata, kaj vse je bilo narejenega prejšnji dan, kadar naletita na težave, pa v hipu ukrepata in jih poskušata odpraviti v najkrajšem možnem času.

Ženski način je učinkovitejši. Kot pravi Lojze Dolenc, se je ženski način ukrepanja in »gospodinjsko« vztrajanje pri ekonomičnosti, učinkovitosti in takojšnjem odpravljanju problemov pokazal kot izjemno dober, direktorica pa ob teh njegovih besedah prikimava. Se pozna, da je na delu ženska roka, jo vprašam.

»Menda se pozna, pravijo,« mi odgovori v smehu in doda, da se je projekta lotila z veseljem in brez strahu. Je pa res, da čuti veliko obveznost do ljudi, ki so v ta projekt vdihnili svojo dobro voljo, pa tudi do vseh, ki so za obnovo prispevali sredstva.

Več v Jani št. 3,19.1.2010