Mateja J. Potočnik

Miro in Vika sta dva od petih otrok učitelja in gospodinje iz Bučkovcev, male vasi v Prlekiji, kjer živijo dobri ljudje z velikim srcem. »Mama in oče sta bila med vojno pregnana. Najprej se je v majhno hišo vrnila mama s svojo mamo, nato pa v sosednjo še oče. Med njima je vzklila ljubezen in rodilo se nas je pet otrok. Najstarejši brat je Zvone, za njim je sestra Pavla, ki je žal že preminula, dvojčka Miro in Milena, najmlajša pa sem jaz,« začne pripovedovati Vika, ki se spominja, da je bila njihova majhna hiša vedno polna knjig, saj sta jih starša zelo spodbujala k pridobivanju znanja: od tega, kako se v hudourniku dela mlinčke, ali ko so zgodaj zjutraj na njivi okopavali peso, pa jim je oče govoril o Shakespearju, Brechtu, filozofiji življenja, ki jo je bilo otrokom na njivi težko razumeti. Nato pa je oče odložil motiko ter šel poučevat slovenščino in nemščino v šolo. Mama, ki je bila pri komaj 14 letih izgnana v Srbijo, žal ni imela možnosti za nadaljevanje šolanja, a je k temu spodbujala vse svoje otroke. »Govorila nam je, naj se učimo. Da nam lahko vzamejo vse, znanja pa nam ne morejo. Dobesedno čarala je, da je vsak dan nahranila osem ljudi, saj je z nami živela še babica. Kljub težkim življenjskim zgodbam in preizkušnjam nas starša nista nikoli obremenjevala s tem, kar sta pretrpela. Bila sta usmerjena v to, da otroke čim bolje opremita za prihodnost in čim lepše življenje. Resda smo morali tudi delati na polju, a sta nam pustila, da smo se tudi igrali. Še druge vaške otroke, ki so služili pri kmetih, sta spodbujala, da so se podili, se šli prešičkanje – podobno je današnjemu golfu, zemljo krast in druge igre. Malo so se razbremenili težkega dela in vsaj malo občutili otroštvo,« pravi Vika, za katero je bil štiri leta starejši brat Miro vedno idol. Bil je popotnik, raziskovalec časa in prostora. Nikoli ne bo pozabila, kako je vzel nahrbtnik in za pol leta pobegnil od doma.

Vsi za enega, eden za vse. »Na avtoštop sem šel v Anglijo. Domov sem se vrnil s kasetnikom in albumom The Rolling Stones. To je bilo v časih, ko smo morali doma ob sobotah in nedeljah poslušati slovenski radio in Ježka. Jaz pa sem v Prlekijo prinesel Radio Luksemburg, kar je bila takrat prava mala revolucija. V puberteti sem bil upornik. Imel sem dolge lase in sem si jih navijal s škarjami za kodranje ter koruznimi storži, ki sva jih z bratom prevezala z elastiko. Imeli smo tudi 'horo legalis', ko po osmi uri zvečer nismo smeli hoditi naokoli, kaj šele da bi šli v kino, ki se je držal očetove knjižnice. Velikokrat sva mu sunila ključ, se pretihotapila in na skrivaj gledala filme. Noter sva prišla skozi okno z železnim križem na sredini. Takrat sva bila še toliko tanka, da sva se lahko splazila skozi,« se spominja Miro, ki ne bo nikoli pozabil, kako je vseh pet navihanih otrok rado kaj ušpičilo. A vedno so bili složni – vsi za enega, eden za vse. Ko je oče, denimo, prinesel bombone, jih je babica natančno razdelila na pet kupčkov. Brata sta jih še isti hip zmazala, sestre pa so bile bolj »šparovne«, pa sta potem tuhtala, kako bi jih prepričala, da bi jima odstopile kakšnega. Največji praznik je bil, če je oče prinesel kakšno južno sadje. Rezali so ga na tanke kose in se sladkali. 

Več v reviji Jana št. 16, 19.4.2022