Zarja Jana

Pred nekaj leti smo lahko s previdnim navdušenjem zabeležili napredek tudi v slovenski uradni politiki do konoplje. Po dolgi in srditi bitki jo je državni aparat iz prve skupine prepovedanih substanc vendarle prestavil v drugo in celo dovolil njeno predpisovanje v medicinske namene. S tem smo se vsaj na papirju uvrstili med progresivnejše evropske države. A previdnost pri vsakem najmanjšem navdušenju se je Slovencu, žal, še enkrat več izkazala za še kako pametno vodilo.

Zdravnike zastrašujejo?! »Delovna skupina, ki naj bi pripravila smernice za uporabo konoplje v našem zdravstvu, sploh ne deluje,« poročajo na Zvezi nevladnih organizacij na področju drog in njihove uporabe. »Tako se vsaj zdi. Na Zdravniški zbornici so priredili dan predavanj o medicinski konoplji, na njem so dali nekaj osnovnih informacij – in to je bilo vse! Dve leti pozneje jo zdravniki še vedno le redko predpisujejo. V resnici to počnejo le tisti, ki si sploh upajo. Saj vendar nimajo smernic in navodil, v katerih primerih naj bi to počeli! Če nimaš zdravnika, ki bi ti jo predpisal, pa to de facto pomeni, da je zate konoplja nedostopna.«

Še ostrejše besede za opis stanja je uporabil dr. Dušan Nolimal, specialist za javno zdravje in velik poznavalec medicinske konoplje. »Priča smo sistematični demontaži tistega, kar je bilo za bolnike narejenega že leta 2016. Redke zdravnike, ki zagovarjajo ustrezno regulacijo medicinske konoplje, in tiste, ki na svojo osebno odgovornost bolnikom predpisujejo magistralna zdravila farmacevtske kakovosti, se skuša danes zaustaviti, prestrašiti, kaznovati, utišati.«

Po Nolimalovem prepričanju so v ozadju ideološki interesi in interesi kapitala. »Med odgovornimi za demontažo je ogromno sprenevedanja in prelaganja odgovornosti. Vsi vemo, da se tri leta od pobude Zdravniške zbornice za strokovno ureditev področja pri nas praktično ni zgodilo skoraj nič. Danes je vsaka nova pobuda v kali zatrta. Težko se je znebiti občutka, da si vlada preprosto ne želi, da bi se stroka in ljudje ukvarjali s tem področjem.«

Otroci pa naprej trpijo. Da se nič ne premakne, nam je potrdil tudi dr. David Neubauer, ki na tem področju že dolgo orje ledino in dosega izjemne uspehe pri zdravljenju epileptičnih otrok. »Očitno je na vodilnih položajih kar nekaj ljudi, ki vse na celi črti blokirajo. Na terenu se ni spremenilo čisto nič. Res je, bolniku so sicer na voljo sintetični pripravki … Ampak otroci, za katere skrbim sam, pač ne bodo jemali sintetike, saj je vrsta študij dokazala, da je naravni kanabis pri zdravljenju neprimerno uspešnejši.«

Dr. Neubauer je dodal, da so se proti sintetičnim pripravkom jasno opredelili tudi starši. »Od nekega podjetja – ne bom povedal, katerega – smo dejansko dobili zastonj konopljo, ampak še vedno čakamo na potrditev, da jo lahko uporabimo. Na uradni ravni se vse vrti v krogu. Ena instanca reče: 'Potrebujete to,' druga pravi: 'Potrebujete tisto,' tretja sploh ne ve najbolje, za kaj gre. Poskusili smo celo s pobudo, da bi naravno konopljo spravili skozi kot prehranski dodatek, a tudi to še vedno stoji. Medtem pa otroci povsem po nepotrebnem trpijo.«

233 milijonov za sodno vojno proti konoplji. Da je vse še bolj frapantno, se je vmes zaostrila tudi kazenska zakonodaja, po kateri Republika Slovenija preganja uporabnike. Nedavno je bila sprejeta novela zakona o kazenskem postopku, po kateri lahko kriminalisti ob sumih kaznivih dejanj v osumljenčevi odsotnosti vstopijo v njegov dom. Celo tistim, ki konopljo doma gojijo za lastne zdravstvene potrebe, še vedno grozi obsodba za težje kaznivo dejanje. In kriminalisti niso po pričevanjih s terena prav nič sramežljivi pri pregonu ljudi, ki ob vsesplošnem razsulu zdravstva rastlino potrebujejo za golo preživetje.

»Za opredelitev utemeljenih razlogov za sum zadoščajo že povsem pavšalne navedbe,« pravi podpredsednik Zveze Božidar Radišič. »Ne primanjkuje kazenskih postopkov in obsodb za zanemarljive količine konoplje – recimo 0,2 grama ali 3 grame s tobakom pomešane mešanice. Visoki predstavnik policije nam je nedavno zaupal, da obsegajo 70 odstotkov dejavnosti slovenskih kriminalistov droge, od česar krepko več kot 50 odstotkov konoplja. Medtem ko se oni lepo udobno ukvarjajo z uživalci konoplje, pa so jim pred nosom pokradli pol države.« (O korektnosti in strokovnosti slovenskih kriminalistov je treba primakniti še tole: notranje ministrstvo je leta 2017 pretreslo sklop naključno izbranih zadev, v katerih so kriminalisti intenzivno posegali v človekove pravice posameznikov. Nepravilnosti pri delu kriminalistov in policistov so nadzorniki ugotovili v kar 27 od 33 zadev. Leto pozneje so naključni nadzor ponovili pri 27 zadevah in nepravilnosti ugotovili pri prav vseh.)

A pravzaprav smo krivični, če takole problematiziramo samo slovenske kriminaliste. Tu so seveda tudi sodniki, tožilci, odvetniki, forenziki in izvedenci, ki se napajajo iz istega bazena javnih sredstev. Ko so v enačbo všteli še njihovo delo, so aktivisti ocenili, da stane državo povprečen proces proti uporabniku konoplje vsaj 10.000 evrov – Slovenija pa jih vsako leto vidi več kot 1500. Na Zvezi nevladnih organizacij so tako izračunali, da je bilo samo med letoma 2014 in 2017 pri nas za sodno vojno proti konoplji porabljeno več kot 233 milijonov evrov. V isti sapi opozarjajo, da so pri izračunu upoštevali izrazito konservativna izhodišča, zato je prava številka v resnici najbrž vsaj za enkrat višja.

Pravna država? Ne, anarhija! Slovenska sodišča so torej izjemno prizadevna pri kaznovanju navadnih občanov. Na Zvezi opozarjajo, da so obenem klavrno neučinkovita pri pregonu večjih preprodajalcev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Male ribe si po drugi strani vse prepogosto ne morejo privoščiti sploh nobenega, zato jim ga po uradni dolžnosti dodeli sodišče. A slovenski sistem ti tovrstno pravno varstvo dodeli samo do višjega sodišča, naprej pa si prepuščen samemu sebi … Kar je ne samo bizarno, temveč tudi za sistem zelo priročno, saj večina padlih sodb v zvezi s konopljo pade na vrhovnem sodišču.

Aktivisti za povrh ugotavljajo, da sodišča nižjih stopenj pogosto ne spoštujejo jasnih in enotnih stališč sodne prakse vrhovnega sodišča. Tudi vrhovni državni tožilec Zvonko Fišer je v uradnem odzivu na enega izmed številnih spornih sodnih procesov opozoril na odločitev vrhovnega sodišča, da zgolj neupravičeno gojenje konoplje ni dovoljšen razlog za zaključek, da gre za kaznivo dejanje proizvodnje prepovedane droge. A posmeh nižjih sodišč do višjih instanc je bil najbolje strnjen v pristopu nekega sodnika sodišča prve stopnje. Odvetnika, ki se je skliceval na sodno prakso VS RS, je mirno zabil z napotkom, »naj se že vendar neha sklicevati na to prakso«.

»Takšen odnos seveda pomeni nič manj kot nedelovanje pravne države,« jedko komentira Božidar Radišič. »Ko namreč niti sodniki prve in druge stopnje ne spoštujejo enotne in ustaljene sodne prakse najvišjega sodišča v državi, lahko govorimo o anarhiji. No, sodnike je treba pri njihovi strastni gonji proti uživalcem in bolnikom tudi razumeti. Murska Sobota, recimo, premore šest kazenskih sodnikov, ki imajo na teden vsi skupaj manj kot deset sodnih obravnav. V strahu za ohranitev udobnih služb pač hrepenijo po zlatih starih časih, ko so imeli samo zaradi konoplje po deset obravnav na dan.«

Tjaša je umrla. Če se je do tod komu morda zdelo preveč suho in akademsko, je treba opozoriti, da zaradi popisane anarhije trpijo in umirajo konkretni ljudje. Torej bolniki z imeni in obrazi, ki so se h gojenju konoplje in črnemu trgu zatekli, ker zaradi sesutja zdravstvenega sistema preprosto niso imeli druge izbire. Njihovo stisko pooseblja zgodba Boštjana iz Ljubljane. Njegova žena Tjaša je zbolela leta 2014. V 24. tednu nosečnosti se je začelo z epileptičnimi napadi, nadaljnje preiskave pa so pokazale zelo agresiven možganski tumor. »Zdravniki so ji napovedali od 14 do 16 mesecev preživetja, če uporabi vse postopke uradne medicine,« se spominja Boštjan. »Po operaciji jo je kemoterapija tako podrla, da je nadaljnje cikle odklonila. Že zaradi epileptičnih napadov je iskala alternativno metodo zdravljenja in prišla do konoplje – vedno je bila bolj nagnjena k naravnim metodam kot h kemiji.«

Ker je odklonila kemoterapijo, so ji uradne statistike odmerile manj kot leto dni življenja. A najbrž tudi zaradi velikih odmerkov konopljine smole je tumor izginil. Nadaljevanje zdravljenja je bilo za mlado družino gromozansko finančno breme, zato sta rastlino zakonca gojila sama. A je nista bila zmožna pridelati dovolj, zato sta jo nabavljala tudi na črnem trgu. Ker so njunemu dobavitelju prisluškovali, sta kmalu padla v sklop velike kriminalistične racije po vsej Sloveniji.

Sodišča Tjašina bolezen ni kaj preveč zanimala in Boštjan je bil na koncu obsojen na 16 mesecev pogojne zaporne kazni. »Tožilstvo je ves čas trdilo, da so bile nabavljene količine prevelike, da bi jih lahko žena konzumirala sama. In da sem konopljo zaradi finančne stiske torej očitno preprodajal naprej. Tako so se odločili samo na podlagi zasežene količine. Za preprodajo niso imeli enega samega konkretnega dokaza. Zaradi strahu pred pregonom sva potem prenehala tako z vzgojo kot s kupovanjem. Za kar mi je kljub vsem tveganjem strašno žal, saj se je Tjaši tri leta po prvi diagnozi bolezen ponovila. Pred dvema mesecema smo jo pokopali.«

Deset let zapora. To je samo ena izmed številnih tragedij, v kakršne so ne krivi ne dolžni potisnjeni slovenski bolniki. Da bi čim večim prihranili nepotrebno trpljenje, na Zvezi nevladnih organizacij že tri leta milo prosijo, naj jih vključijo v delo državne komisije za droge. Že tri leta zaman prosijo tudi za sestanek s predsednikom vlade, da bi ga seznanili s tem, kako ministrstvo za zdravje in druge državne službe tratijo denar ter kršijo zakonodajo. »A z nami se igrajo pingpong in nas po mailu preusmerjajo nazaj na ministrstvo za zdravje,« poroča predsednica Zveze Tanja Cvetrežnik – mati šestih otrok, ki jo je pred leti pred posledicami hude možganske kapi rešila prav konoplja. Še vedno je prepričana, da so bili pomemben dejavnik pri sprožitvi kapi statini, ki so ji jih predpisali za zniževanje holesterola. Po lanskoletni domači policijski raciji ji zaradi zaseženih nekaj rastlin konoplje zdaj grozi deset let zapora.

»Dolgo smo govorili, da ni v Sloveniji konoplja, v nasprotju z uradnimi zdravili, terjala enega samega življenja,« se na njeno izjavo naveže podpredsednik Božidar Radišič. »A že nekaj časa tega ne moremo več trditi, saj je v Trbovljah policist tako prizadevno preganjal mladostnike, ki so kadili konopljo, da je eden od njih skočil v reko in utonil.«

V Sloveniji ukinjamo panogo. Ob vsem povedanem se seveda porodi vprašanje, ali kolesje sistema poganja zgolj bebavost ali morda kaj še bolj zloveščega. Sume o slednjem krepi vest, da so se pristojne službe očitno spravile uničiti celo pridelovalce in prodajalce doslej povsem legalnih izdelkov, ki vsebujejo fitokanabinoid CBD. Ta je znan po številnih blagodejnih učinkih in tudi ne povzroča omamljenosti.

Do omenjenega zadnjega šoka je prišlo na podlagi januarske evropske uredbe, ki je izvlečke iz industrijske konoplje premaknila v kategorijo »novel food« – v prostem prevodu »nove hrane«. Vanjo sodi vse, česar Evropejci nismo uživali pred letom 1997, kamor naj bi sodili tudi vsi možni konopljini izvlečki.

»Za trženje tovrstnih izdelkov moraš po novem dobiti avtorizacijo pristojnih evropskih institucij,« pravi David Geršak iz zadruge KonopKo, ki združuje 150 zelo raznolikih članov. »Te pa je malim pridelovalcem seveda nemogoče dobiti tako hitro. S tem da gre pri evropski direktivi samo za priporočilo, ki ga lahko posamezne države upoštevajo precej po svoje. Iz Avstrije tako recimo slišimo, da bodo sprejeli posebno prehodno obdobje, ki pridelovalcem in predelovalcem omogoča potrebni čas za preskok na novo ureditev. Pri nas pa so šli spet povsem na nož.«

Na terenu že potekajo intenzivni inšpekcijski pregledi in sistematično zapiranje tako spletnih kot fizičnih trgovin. Ponudniki pa izdelke v upravičenem strahu umikajo iz prodaje. »Ljudje, ki so vložili leta življenja v to, da so nekaj zgradili, so zdaj zaradi birokratske neizprosnosti pred propadom. Tu ne govorimo samo o nekaj trgovinicah. Ko smo se nedavno prešteli, smo v Sloveniji na tem področju zabeležili več kot 25 precej velikih firm, ki so ustvarile več kot 50 milijonov prometa. Nova ureditev je zanje – in za uporabnike – nič manj kot katastrofa. Namesto da bi bile zadeve regulirane in spodbujane, smo se v Sloveniji očitno odločili preprosto ukiniti celo panogo in potrošnike poslati v objem črnega trga.«

CITAT: »Namesto da bi bile zadeve regulirane in spodbujane, smo se v Sloveniji očitno odločili preprosto ukiniti celo panogo in potrošnike poslati v objem črnega trga.«

Dr. David Neubauer: »Očitno je na vodilnih položajih kar nekaj ljudi, ki vse na celi črti blokirajo. Na terenu se ni spremenilo čisto nič. Res je, bolniku so sicer na voljo sintetični pripravki … Ampak otroci, za katere skrbim sam, pač ne bodo jemali sintetike, saj je vrsta študij dokazala, da je naravni kanabis pri zdravljenju neprimerno uspešnejši.«

POD SLIKE:

O varnosti in koristi CBD iz naravne konoplje je poročala tudi Svetovna zdravstvena organizacija.

Ena od dveh inšpektoric, ki pri nas ta hip umikata CBD iz prodaje, je dejavna na področju kozmetike. Izdaja odločbe, da v Sloveniji kozmetika ne sme vsebovati rastlinskih kanabinoidov, sme pa vsebovati sintetične. Kot pravno podlago navaja konvencijo o drogah iz leta 1961!

 Objavljeno v reviji Zarja Jana, št. 41, 8. 10. 2019