Več kot zgolj igrača.
Končno smo dočakali »ta prave medvedke«, je dejala moja prijateljica in ga objela. Oh, kako je lep, sem zavzdihnila in ga privila k sebi. In res, tokrat gre za izdelek, ki presega igračko ali okras, ta medvedek je del naše nostalgije, saj se ob njem v nas prebujata ganjenost in vsesplošna naklonjenost.

Znamka Populiin ni samo medvedek.
Populiin je nastal leta 2012, in sicer kot izhodišče za različne dejavnosti – od restavratorstva in likovnih umetnosti do modnega oblikovanja. Za Populiinom stoji Dejana Majstorović, modna oblikovalka in restavratorka, ki za raznolika izrazna sredstva išče navdih v materialih in tehnikah, in to tako tradicionalnih kot sodobnih, še zlasti pa tistih s tradicijo. Ker je zadnje čase restavratorskega dela vse manj, se je vrnila k temu, s čimer se je od nekdaj ljubiteljsko ukvarjala – šivanju.

Konec samostojnega podjetništva, začetek svobode ustvarjanja.
Dejana šiva, odkar pomni. Učila se je pri mami, ki je šivilja. Nato jo je potegnilo v modne vode, obiskovala je šolo za oblikovanje, nato pa končala študij mode na naravoslovno tehniški fakulteti. Ker jo je od nekdaj zanimala umetnost, se je odločila še za študij restavratorstva. Več let je v okviru Restavratorskega centra restavrirala, večinoma stenske poslikave, pri čemer gre običajno za velike in dolgotrajne projekte. »Zadnja leta je za kulturno dediščino vse manj denarja, projektov ni, posledično ni dela, treba pa je bilo plačevati prispevke za samostojno podjetništvo … Morala sem zapreti s. p. in razmisliti, kako naprej.«

Ni obupala, potrebovala je le čas za razmislek.

»Vedela sem, da bom delala nekaj, kar je povezano z oblikovanjem in ustvarjanjem. Ko se je začela ideja razvijati, sem registrirala osebno dopolnilno delo. Razmišljala sem o izdelku, za katerega ne bodo potrebne velike naložbe, ki pa bo kljub temu dovolj kakovosten, da zanj zastavim svoje ime. Doma sem imela več kupov blaga, kakovostnih volnenih materialov – smo pač šiviljska družina. Tudi stric mojega fanta je krojač. Ne vem, od kod se mi je v misli prikradel medvedek – najbrž podzavestno, ko sem pred seboj zagledala črno-siv pepita vzorec.«

Objem medvedka nas gane.
Do prave oblike in prave velikosti je bilo veliko dela, prekrojevanja in vseh mogočih poskusov. »Večkrat sem preoblikovala kroj: enkrat je bila prevelika glava, drugič je bil nos preveč koničast itn. Ti testni medvedki so veliko prestali. Končno sem naredila tri medvedke, s katerimi sem bila zadovoljna. Odnesla sem jih na garažno razprodajo v Ljubljano, da bi testirala zanimanje ljudi. In doživela sem zelo lep odmev. To je to, sem si rekla, gremo naprej.«

Prav pride tudi tehnično znanje.

Pravi stari nostalgični medvedek premika ude in Dejana si je želela, da bi to znali tudi njeni. Ker v Sloveniji ni našla teh mehanizmov, se je odločila, da jih bo izdelala kar sama. Oče je avtomehanik, tako da ji ni manjkalo tehnične spretnosti. Res je, da je med ustvarjanjem kar nekajkrat obupala, a na koncu ji je kljub vsemu uspelo.

Načrti.
Medvedke bi rada spravila tudi v tujino. Razmišlja o tem in načrtuje, da bi najprej poskusila v Angliji, ker vsi pravijo, da so njeni medvedki »zelo angleški«. Tam živi njen brat, to bi ji morda olajšalo morebitne prve poslovne korake. Dejana je previdna, noče se preveč prepustiti navdušenju. »Rada bi ostala na trdnih tleh, rada bi vse skupaj počasi razvijala. To stvar bi rada izpeljala dobro, natančno in kakovostno.« Ima še nekaj drugih idej, a za zdaj ostajajo skrivnost.

Medvedu prijazno.
Dejana bi rada sodelovala pri projektu Varovanje medveda, ki ga spodbujata biotehnična fakulteta in Zavod za gozdove. Gre za dejavnosti in izdelke, ki prispevajo k sobivanju človeka in medveda, bodisi z uporabo do medveda prijaznih praks, bodisi z aktivno promocijo ohranjanja medveda v lokalnem okolju. Izdelali bodo nalepke in obešalnike z oznako »medvedu prijazno«, morda bodo nadgradili tudi zgodbo, ki jo pišejo medvedki Populiin.