Mateja Jordović Potočnik

Njegova žena Lara je arhitektka in glede na to, da sta že toliko časa skupaj, je tudi Boštjan že precej globoko zabredel v arhitekturo in ambiente. Kaj koristnega ga je naučila o bivanju? To, kako je treba v stanovanje pripeljati čim več naravne svetlobe, saj so že davno dokazali, da je človek pri dnevni svetlobi ustvarjalnejši in se bolje počuti kot pri umetni.

Občinstvo je Romihu že od začetka naklonjeno, zato se ni bati kakšnih srce parajočih kritik. Tudi mediji so prijazni z njim, le z naslovi ga mnogokrat polomijo. »Pred časom mi eden takih naslovov res ni bil všeč. Na Instagramu sem objavil zabavno besedilo o tem, kako sem med najino poroko smuknil ven pogledat enajstmetrovke na evropskem prvenstvu. Naslov v enem izmed medijev pa se je glasil: Med poroko mislil le na nogomet. Ta res ni bila lepa! Sicer pa nisem konflikten, nisem človek, ki bi želel dvigovati mnogo prahu, in verjetno se to pozna v odsotnosti žolčnih besed na moj račun. Spletni komentarji pa so po svoje zanimivi, ker gre za necenzuriran glas ljudstva, lahko prinese kakšno zanimivo mnenje in resnico, po drugi strani pa anonimnost da ljudem čisto preveč objestnosti in poleta za krute komentarje. Moraš prepoznati, kateri komentarji so vredni pozornosti, katere pa lahko v trenutku pozabiš.«

Je starejša hči že okusila breme slavnega očeta? Ima kakšno grenko izkušnjo?

Mislim, da ne. Otroci to preprosto vzamejo v zakup, zanjo je to nekaj povsem običajnega in se zaradi tega ne počuti nič večja in nič manjša. Tako se tudi obnaša, in to v njeni okolici vsi hitro opazijo. Večina njenih sošolcev in prijateljev zelo hitro pozabi, kdo je njen oče, in se ukvarjajo predvsem z njo.

V tem šolskem letu se boste v družini verjetno veliko pogovarjali, kam po osnovni šoli. Čutite to kot pritisk?

Ne ravno kot pritisk, ampak nekaj, o čemer je treba razmišljati. Navsezadnje je Rosa že lani na koncu osmega razreda šla na informativni dan na dve ali celo tri srednje šole, tako da se je že hitro začela odločati. Nas bo pa prehod v srednjo šolo zadel na drug način: če bo šla na ljubljansko srednjo šolo, bo morala zelo zgodaj vstajati in razmišljamo, kako bomo to jutranjo logistiko čim bolj poenostavili. Sicer živimo na zelo lepi lokaciji, ki pa ima precej zoprne avtobusne povezave z Ljubljano, kar pomeni, da bo morala vstajati med peto in šesto zjutraj, da bo pravočasno pri pouku.

Je za vas zgodnje vstajanje muka?

Žal nisem človek, ki bi potreboval malo spanja. Ena izmed mojih srčnih želja je, da bi se po petih ali šestih urah spanca zbudil spočit in naspan. Realno jih potrebujem malo več. V resnici vstajanje nikoli ni problem, težave nastopijo kasneje čez dan, ko mi energija tako upade, da se mi začnejo okoli poldneva oči same od sebe zapirati. Tudi na kakšnem sestanku. Včasih, ko je bil moj urnik totalen rokenrol, sem moral poiskati tako časovne kot prostorske luknje, da sem lahko malce nadoknadil in odspal pred popoldanskim treningom javnega nastopanja ter večernim snemanjem oddaje Na zdravje ali vodenjem kakšne prireditve. Po treh letih takšnega divjega ritma ni čudno, da preprosto nisem mogel več, zdravstveno sem bil na psu. Telesa oziroma svojega zdravja ne bi več tako preizkušal.

Pred meseci ste zapisali, da ne pristajate na to, da bi se po 40. letu moški morali sprijazniti s pivskim trebuhom in zavaljeni na kavč. Trka na vrata kriza srednjih let ali so to pač običajni (moški) razmisleki?

Eden pogostejših komentarjev, ki jih slišim, je, da jih ne kažem 42 – in tako se tudi počutim. Nekaj se lahko sicer zahvalim genetiki, staršem oziroma prednikom, ampak moj življenjski slog vključuje tudi skrb zase, sem športno aktiven in gledam, kaj dam vase in nase. Torej malce pazim, nekaj pa mi je bilo položenega v zibelko. O krizi srednjih let pa takole: problem je, če se človek mentalno in telesno preveč zapusti ter prepusti pritisku oziroma pričakovanjem okolice. Sem pa že dobil prebliske oziroma so me preplavile melanholične misli, o katerih smo se s prijatelji strinjali, da morda res nakazujejo neko krizo srednjih let. Mislim, da je na to vplivala tudi smrt očeta, in se mi je kakšno leto potem zdelo, da mi čas prehitro mineva. Začel sem se spraševati, ali ga uspem dovolj intenzivno preživeti. Obrne se poletje, jesen, mimo gresta zima in pomlad, spet je tu novo poletje in letni časi minevajo, kot bi pihnil, vmes pa se mi zdi, da tega leta nisem povsem doživel. Čeprav leto še vedno šteje 365 dni in je prineslo veliko posebnih dni, preobratov in se mi je zgodilo veliko, tega v nekem obdobju preprosto nisem dovolj začutil.

Več v Zarji, št. 40, 2. 10. 2018