Zarja Jana

Okoljski aktivizem postaja nevarno početje, in če pred očmi nimaš jasnega cilja ter srca na pravem mestu, te pohodijo. Zasavskim okoljskim aktivistom je jasno: hočejo čistejše okolje za vse; vsak otrok ima pravico do čistega zraka, ne samo moj, ampak tudi tvoj in njihov.

Macerl, ki obvladuje kmetijo s 300 ovcami, zraven pa sestankuje, telefon mu je med intervjujem zvonil vsakih deset minut, ohranja dobro voljo, vendar je nad politiko zelo zaskrbljen, saj ne čuti pozitivnih sprememb. »Smo v situaciji, kjer je prepoved slamic in vatiranih palčk videti kot igračkanje. Potrebujemo radikalne spremembe, ki bi jih ljudje razumeli, če bi jih bila vlada sposobna razložiti in nato uzakoniti. Naš skupni sovražnik sta plastika, segrevanje planeta – in to ljudi poenoti; vendar država tega ne zna izkoristiti, ker se ukvarjajo z lastnimi žepi v peskovniku.«

Pravite, da si pri nas niti zdravniki več ne upajo javno spregovoriti tega, kar mislijo.

V Zasavju smo imeli srečo, da smo imeli dva ali tri zdravnike, ki so sodelovali z Eko krogom ter se upali javno izpostaviti in nasprotovati sežiganju odpadkov v Lafargu. Ena redkih izjem v državi je dr. Metoda Dodič Fikfak, in ravno ona je bila v svoji karieri soočena s kar nekaj umazanimi pritiski. Tukaj je še toksikolog dr. Brvar, ki si tudi upa javno povedati, kar misli in ve. Zdravnica v Anhovem je bila deležna mnogih pritiskov in prijav na razne organe ...

V Eko krogu zbirate prijave kot grožnje okoljskim aktivistom.

Poskušamo poizvedeti, v kolikšni meri se to dogaja. Ko hodimo po državi, nam pripovedujejo o pritiskih na aktiviste. Če pogledamo samo v Anhovo, je kar nekaj tamkajšnjih aktivistov dobilo pošto uradne pooblaščenke Salonita Anhovo. Tudi mi smo jo dobili, prav tako organizacija Zero waste Europe, s katero smo sodelovali pri nedavni študiji o sežiganju odpadkov v cementarnah. Salonit Anhovo smo nato preko prav te organizacije prosili za dodatne podatke za dopolnitev študije, vendar jih nismo dobili. Kot zasebni družbi jim tega pač ni treba storiti. Se pa javno hvalijo s transparentnostjo in kakovostnim zrakom v Anhovem, medtem ko meritve izvajajo samo za PM-delce, pa bi lahko merili vsaj še dušikove okside, benzen, težke kovine ... Prikazujejo mesečna povprečja brez hidrometeoroloških podatkov, ki so ključni za točno informacijo o kakovosti zraka. Kaj pomeni to, da imajo dober mesečni povpreček? Naj ponazorim s primerom voznika. Mesečno povprečje njegove vožnje bo izjemno dobro, iz česar pa ni razvidno, da se je morda dvakrat na mesec mimo šole pripeljal z 200 kilometri na uro! Nekdo se s takimi meritvami norčuje iz ljudi! Ob objavi njihovih meritev na spletnih straneh ARSA je na koncu zapis, da podatki niso dokončni. Kdo je odgovoren za kalibracijo inštrumentov, kdo presoja o dokončnosti podatkov? Če pogledamo podatke za mesece nazaj, so ti še vedno nedokončni in ob njihovem komentiranju ti lahko vedno oporekajo, češ da podatek ni dokončen in je torej še neobdelan. To je navaden blef! Hvaliti se s takimi meritvami je sramota. Cementarna Lafarge je z merilno napravo v naši vasi že leta 2005 izvajala polurne in urne meritve, te smo lahko spremljali na spletu. Res je, da smo se sprli, ker so bili rezultati meritev zelo slabi in nam uradno požigosanih meritev niso hoteli posredovati. Smo jih pa lahko spremljali na spletu! V Anhovem ne dobiš ne enega ne drugega.

Salonit Anhovo bo udaril nazaj z vsemi topovi. Vas je več kot 15-letna bitka z Lafargom dovolj opremila?

Na eni strani so izkušnje in skoraj dvajsetletni trening, pri čemer smo se naučili, da ni umika! Izkoriščajo pozicijo močnejšega, češ, mi imamo denar, odvetnike, agencije za stike z javnostjo, lahko si privoščimo oglase v časopisih – počnemo, kar hočemo. To razumem kot napad s pozicije moči, in čim pokažeš ranljivost ali nakažeš umik, si že izgubil. Mi smo se naučili, da temeljito preverimo podatke, delamo izključno na dejstvih in od tega ne odstopamo. Tega nas ni strah povedati. Se pa zavedamo, da bodo iskali naše šibke točke, nas poskušali diskreditirali. To so pri Lafargu delali na veliko načinov. Po vseh pritiskih v Anhovem je bil sedaj skrajni čas, da rečemo stop. Stojimo za tem, kar smo zapisali. Vsi podatki so vzeti s spletnih strani ARSO in Salonit Anhovo. Pri tem nam očitajo teoretičnost izračunov, ampak poglejmo njihove meritve: najnevarnejše strupe merijo z občasnimi meritvami, ki so vnaprej napovedane. Merijo trikrat po pol ure in iz teh podatkov izračunajo letne količine. Je to kaj manj teoretično?

Mejne vrednosti so problem. Toksikolog Brvar pravi, da te ne zagotavljajo varnega okolja.

Mejne vrednosti so kompromis, zlobirana vrednost. Če bi se vprašali, kaj je pravično in kaj ne, v primeru mejnih vrednosti ni nobene pravice več. Pri sežiganju odpadkov gre za to, da isto dejavnost opravljata dve gospodarski družbi z drugačnim imenom. Sežigalnice sežigajo odpadke, da izkoristijo toploto za ogrevanje objektov, cementarne izkoristijo toploto za žganje klinkerja, gradbeni produkt. Zakaj je cementarnam dovoljeno imeti višje mejne vrednosti izpustov kot sežigalnicam, ko pa vemo, da imajo cementarne ogromen pretok odpadnih plinov skozi dimnik? Sosežig pri cementarnah pomeni, da ob klasičnem energentu (premog) zraven sosežigaš tudi odpadke. Slednje pa v primeru Anhovega ne drži več, saj je delež odpadkov višji od klasičnih energentov. Torej ne moremo govoriti o sosežigu odpadkov, gre bolj za sosežig premoga. Če pa smo pravilno informirani, uporabljajo zelo malo premoga. Zamenjali so ga s petrolkoksom – stranskim produktom oziroma odpadkom naftne industrije. In kaj smo naredili, ko smo premog večinoma zamenjali s petrolkoksom? Zlagali smo se ljudem. Na tak način namreč ne zmanjšujemo porabe fosilnih goriv. Petrolkoks je fosilno gorivo, prav tako plastika. V Lafargu se je pokazalo, da tako v ozračje izpustimo večje količine težkih kovin, dioksinov, benzena, TOC, kot bi jih ob sežiganju premoga. In zakaj so ljudje ob cementarnah manj ljudje od tistih, ki živijo ob specializiranih sežigalnicah? Kaj so zakrivili, da morajo njihovi otroci prenesti več kot otroci drugih? Pri sežiganju odpadkov se obrne ogromno denarja, ustvarjajo se ogromni dobički. Da lahko zlobiraš višje mejne vrednosti – da ti je torej v zrak dovoljeno spustiti več nevarnih snovi, da ti ni treba toliko denarja vlagati v naprave za prečiščevanje, kot jih morajo specializirane sežigalnice, moraš zlobirati zakonodajo. Tako je nastala cementna uredba, ki je problem sveta, Evrope in Slovenije. Trdim, da je politično zlobirana. Po mojem mnenju se iz takih umazanih industrij nekaj denarja steče nazaj v politiko, da takšna dovoljenja sploh obstajajo. Ampak ne bi smela, ker niso pravična. Cementarne ustvarjajo tako velike dobičke, da ni enega razloga, da ne bi od njih z zakonom zahtevali, da prečistijo pline v tolikšni meri kot sežigalnice.
Ki lahko potem stojijo (skoraj) sredi mesta, kot na primer tista na Dunaju.
Saj ravno v tem je poanta. Tam imajo od peči naprej celo serijo raznoraznih čistilnih naprav, ki prečistijo dimne pline bistveno bolj, kot to počno v cementarnah. Te imajo napravo SNCR za zmanjševanje dušikovih oksidov, s filtri za prah in s kakšno odžvepljevalno napravo se pa njihov spisek čistilnih naprav bolj ali manj konča. Lahko vam navedem primer, ko je Lafarge na svoji spletni strani objavil, da se pri tako visoki temperaturi organski strupi pretvorijo v vodno paro in CO2. Krasno, lahko bi torej odprli še polnilnico gaziranih pijač! Hkrati pa so državo zaprosili za dovoljenje za 25-kratno povišanje izpustov organskih strupov in država jim je odobrila 20-kratno povišanje mejne vrednosti. V zakonodaji obstaja člen, ki pravi: če problem z organskimi strupi izhaja iz surovine (ne iz energenta), lahko določijo višjo mejno vrednost. Ljudem, ki zaradi teh strupov umirajo, pa je vseeno, od kod prihajajo v ozračje. Naša zakonodaja je zelo velik problem, ker je zelo spretno napisana in zlobirana. Čedalje bolj je napisana na roke onesnaževalcem. Prav tako je v svetu. Vse spremembe v okoljski zakonodaji v zadnjem obdobju imajo jasen namen: netransparentnost in izključevanje civilne družbe iz postopkov. Tako se vplivno območje tovarne konča za ograjo objekta, kot najbližji sosed ne moreš biti stranka v postopku. Predstavljajte si, da prebivate na zemljišču, v katero so generacije vaših prednikov vlagale, ga ustvarjale, nato pa se 50 metrov od vas naseli neka tovarna in začne proizvodnjo. Obseg vplivnega območja tovarne izračuna izvajalec, ki ga najame in plača tovarna – to je zakonsko dovoljeno. In kot po pravilu je vplivno območje vedno izračunano na ograji tovarne in tako izključijo vse stranke v postopku. Kar naenkrat je lahko ob tvojem domu tovarna, ki ti življenje postavi na glavo, ti pa nimaš nobene pravice do pritožbe. Takoj ko se malo oglasiš, dobiš pošto od odvetnika. Kapital deluje izjemno agresivno.

Posameznik v taki bitki ne more zmagati, to ste izkusili.

En sam nima možnosti. Treba je združevati znanje in energijo ljudi. Eko krog to uspešno počne že dobrih štirinajst let (imajo okoli 300 članov, op. a.). Kot ekipa dobro funkcioniramo, izkušnje pa so pokazale, da ni dobro izpostavljati preveč ljudi, prav tako se nekateri zelo neradi medijsko in drugače izpostavljajo, to jih pri delu ovira. So pa zelo strokovni – imamo odlične matematike, strojnike, računalničarje, pravnike ... Vsak prida svoj delež k delovanju Eko kroga. Zadnjih nekaj let prevzemam to vlogo, da ljudem poskušam čim bolj razumljivo pojasniti včasih precej zapletena dejstva. In nastavljam hrbet. Cilj politike in onesnaževalcev pa je, da okoli preprostih informacij naredijo čim več megle, da bodo ljudje čim manj razumeli. Naša naloga je odpihniti meglo in razložiti bistvo. Za končni cilj je vsak član društva še kako pomemben.

So bili na objavljeno študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah (primer Salonit Anhovo) morda kakšni odzivi, celo predlagani postopki, z okoljskega ministrstva, ali ostajamo samo pri medijskih objavah in zgražanju javnosti zaradi svinjanja našega ozračja?
To je krasno vprašanje. O tem se pogovarjajo ljudje, mediji zaznavate resnost problematike – tisti, ki izdajajo okoljska dovoljenja, jih nadzirajo, odgovorni pa se ne odzovejo. Odkar je predsednik vlade Šarec, ni bilo še nobenega sestanka vlade z okoljskimi nevladnimi organizacijami. Že nekajkrat sem javno opozoril, da slovenska vlada nima vizije razvoja, ki bi upoštevala tudi okolje. Ukvarjamo se z dobičkom, delovnimi mesti, na koncu je pomembno samo obračanje denarja, četudi smo ob tem vsi umazani in uničimo vse okoli nas. Pravzaprav boli ob zavedanju, kaj vse moramo nevladniki početi v svojem prostem času. Koliko energije in časa gre – tudi na račun naših družin. Sestankujemo od devetih zvečer pa pozno v noč ... Po drugi strani pa gledaš politike, ki se igračkajo s tvitanjem, z všečki – za zjokat otročje! Ob vseh problemih v dolini, kjer ljudje umirajo in bodo še umirali za posledicami izpostavljenosti azbestu - v Italiji so bili odgovorni obsojeni za naklepni umor – so tamkajšnjim ljudem naprtili še sežiganje odpadkov v cementarni. Gospodarstveniki si uspešno podajajo kljuko v parlamentu in na vladi, ko pa interes za pogovor pokažemo okoljski aktivisti, se vrata zapro. Namesto vizije vlada provizija.

So v državnih službah žvižgači, ki vam pomagajo do pomembnih informacij? So pogumni ljudje znotraj inštitucij, ki vedo, kaj je škodljivo za ljudi, in delajo v korist javnega interesa?
Da, obstajajo. Pojavljajo se ljudje, kot bi nam jih nekdo pošiljal na pomoč. Vsakokrat pride do nas kakšna informacija. Žvižgači so dokaz, da so tudi v javnih institucijah zaposleni ljudje, ki jim ni vseeno. Je pa jasno, da se bojijo in potrebujejo veliko poguma, da se oglasijo. Iščejo način, kanale, kako bi nam kaj povedali. Eko krog doslej nobenega vira informacij ni izdal in za to skrbimo še naprej, saj se zavedamo dragocenosti teh ljudi. Tudi strokovnjake, ki jih pri delovanju društva nenehno potrebujemo, moramo zaščititi. V svojem poklicnem življenju imajo lahko že zaradi sodelovanja z nami izjemne težave.

Čeprav se je situacija glede Lafarga, vaše glavne odprte fronte, umirila, pa si niste mogli oddahniti od aktivizma.
Samo poglejte, kaj se dogaja: ogromno požarov, izrednih dogodkov, spet nas obremenjujejo z elektrofiltrskim pepelom – ali smo morda smetišče za vso Slovenijo? Nam več kot devet milijonov ton tega pepela na našem območju še ni dovolj? Nove fronte se nenehno odpirajo. Razlika pa je, da smo morali včasih delati v neprimerljivo težjih razmerah kot danes. Za okoljskega aktivista je zelo pomembno, da ne delaš z jezo, iz sovraštva. Četudi ti vsak dan smrdi pod nos in te je strah za okolje, otroke, za zdravje, ko ne veš, ali boš zmagal ali ne, ali se boš zmogel pobrati, ko so te že desetič pobili na kolena – si ne smeš dovoliti delovanja iz sovraštva. Če delaš iz sovraštva, te to zastrupi, izgoriš in uničiš samega sebe. Delati moraš s premislekom, dobro voljo, dobrimi mislimi in energijo. Zdaj nam je lažje, saj sami dihamo v čistejšem okolju, zato lahko gledamo izven Zasavja in skušamo pomagati drugim.

Verjetno se na vas obračajo mnogi?
Ja in zato bomo vzpostavili šolo za aktiviste. Da se povezujemo, delimo znanje in pomagamo usmerjati. Menimo, da je nemogoče reševati problem nekoga, ki je oddaljen 50 kilometrov. Če lokalni prebivalci ne sodelujejo, je problem nerešljiv. Lahko jim ponudimo nasvete in podporo, vendar se morajo lokalni prebivalci organizirati in delati sami. Če tega ne bodo storili, jim nekdo z drugega konca Slovenije problema ne bo rešil. Več pa bomo dejavni tudi na šolah, saj je treba otroke bolj ozaveščati o okolju, kaj pomeni živeti z manj odpadki – delati male korake v pravo smer. Dober primer je občina Vrhnika, kjer že otroke v vrtcu učijo, da odpadki ne obstajajo, niti pri hrani.

Potem se jim zgodi pa Kemis.

Na žalost. Pri čemer je treba spomniti, da bi moral Kemis stati ravno v Trbovljah, kjer so imeli že kupljeno zemljišče. Eko krogu je uspelo, da je pravočasno odreagiral, zato so odšli na rezervno lokacijo – na Vrhniko.

Kar je dokaz, da mora biti civilna družba nenehno na preži.
Res je. In ne smeš preveč zaupati. Država je danes pri nadzoru onesnaževalcev povsem popustila. Dovolila je, da se je kapital pririnil do odločanja o izdaji okoljskih dovoljenj. Poglejmo Lafarge, Kemis, Magno ... Ob tem so ljudje popolnoma izgubili zaupanje, in to je največja škoda, ki si jo lahko kot država narediš. Kemis je strupena kača te družbe, ki mora obstajati, saj s svojim načinom življenja ustvarjamo nevarne odpadke, s katerimi mora nekdo ravnati. Če strupeno kačo nadzorujemo in z njo pravilno ravnamo, lahko z njo sobivamo. Država se mora zavedati, da je ravnanje s strupeno kačo nevarno, da mora biti pod stalnim nadzorom in da je nujen temeljit premislek o njeni lokaciji. Pri nadzoru teh strupenih kač je država popolnoma pogorela, pri čemer je ljudi še zavajala. Ko pride do prvih kačjih ugrizov, ljudje izgubijo zaupanje. Zato se danes bojijo tako slepca kot zvite vrvi. Če bi v Moravčah elektrofiltrski pepel pravilno odlagali, tam ne bi nastal problem. Po izdaji dovoljenja pa so se vrstile kršitve in je izbruhnilo. Pri tem je treba povedati, da poleg odvetniških groženj obstaja še druga grožnja. Bivši minister za okolje in prostor je prijaviteljem zagrozil, da če analiza tal po prijavi ne bo pokazala nepravilnosti, bodo stroške analize nosili prijavitelji. Zdaj pa si predstavljajte tako veliko površino, za katero sumiš, da je nekaj narobe, potem pa vzorec odvzamejo na delu zemljišča, ki ne pokaže ničesar bistvenega. Na tak način, da jim naprtiš stroške, najuspešneje utišaš ljudi. Gre za nedopusten pritisk na civilno družbo!

Tudi Šarec je dejal nekaj v tem smislu, da preveč vneti okoljski aktivisti škodijo napredku.
Zavzel se je za prevetritev izdajanja statusa društva v javnem interesu, češ da taka društva delajo škodo gospodarstvu, ker se pritožujejo in zavlačujejo postopke. Prevetritev je potrebna – v drugo smer! Pri TEŠ6 so ravno okoljski aktivisti opozarjali na izgubo, škodo in propadlo investicijo, pa so jo vseeno izvedli. Koliko let smo v Eko krogu opozarjali na Lafarge? Koliko let so v Straži pri Novem mestu opozarjali na spornost odlaganja odpadkov, preden je zagorelo?! Kdo je odgovarjal za vse te katastrofe? Prevetriti je treba izdajanje dovoljenj, nadzor, sanacijo po požarih, laganje, zavajanje! Nihče ni odgovarjal za nič, tako da ima gospod Šarec veliko dela s prevetritvijo – vendar mora začeti na drugi strani.

Visoke tožbe – učinkovita palica

Macerl je med drugim posredoval pri 67.000 evrov vredni tožbi, ki jo je od nekega podjetja prejel gospod, zaskrbljen zaradi onesnaževanjem v nekem slovenskem kraju. Zakaj tako velika tožba posamezniku za nekaj napisanih grafitov in izgovorjenih besed? Nekaj tisočakov ni dovolj? Razlog je jasen: le s tako veliko tožbo učinkovito sporočiš ljudem, naj glasen upor nikomur več ne pade na pamet! Pri tem pa Macerl ni rešil tega človeka samo pred bankrotom, temveč mu je rešil tudi življenje. Obup ob takšnih sankcijah je namreč nepredstavljiv. Gorečnost vas lahko drago stane, to nam vsem skupaj želi sporočiti kapital. Zato se je treba povezovati.

Prispevek za neodvisnost

Eko krog bi rad v svojem delovanju ostal neodvisen, zato nagovarja ljudi k premisleku, da bi 0,5 odstotka dohodnine namenili njim. Ta odstotek dohodnine lahko celo razdelite in tako pomagate različnim organizacijam. Seveda pa lahko kakršenkoli prostovoljni prispevek nakažete na račun društva – podatke najdete na njihov spletni strani www.ekokrog.org.

Zarja/Jana, št. 38, 17. 9. 2019