Mateja J.Potočnik

Ker sem že prej več kot deset let delal na Televiziji Slovenija, kjer sem začel, sem prišel v to oddajo z izkušnjami. Ljudje imajo radi, da nimaš samo pevske točke, ampak si v liku celotno oddajo, pa da si domiseln že med snemanjem klipov, vaj petja, plesa in igre. Kot tekmovalec sem se znašel, na POP TV so to opazili in me povabili k sodelovanju kot učitelja imitiranja. Vse to sem vkomponiral v skeče, da sem prišel do zanimivega materiala za gledalce. Ko si tekmovalec, imaš v sezoni 12 likov, kot učitelj pa jih imaš dvanajst krat osem. Produkcija na POP TV je odlična, ekipa je močna in ustvarjalna; tedensko smo se srečevali, vse predebatirali, ideje so se kar kresale. Nikoli nismo bili utrujeni ali prazni. Zelo všeč mi je bil tudi red, da smo lahko vse izpeljali. 

Letos ste kot Tilen Vrtač v avtu tudi prevažali goste »presenečenja«.

Ja, to je bila druga ekipa in dobra izkušnja, polna smeha. Kandidat je bil vsakič nov, ni nas poznal, pa smo se kdaj tudi malo pošalili. Enkrat smo se celotno snemanje pretvarjali, da sploh nimam izpita za avto. (smeh) Iz kombija so mi govorili: »Tilen, pazi, pelji desno, na levi so policaji!« Ali pa: »Tilen, previdno, ne razbij avta, to bi bilo že tretjič!« Res je bilo sproščeno, dobra energija – tako lahko človek bolje dela. 

Radio Ga Ga praznuje naslednje leto 30 let, vi ste zraven že več kot polovico, 16 let. Včasih si privoščite štose, ki ne sodijo ravno na nacionalni radio.

Zdi se mi, da ne gremo nikoli čez; če bi šli, bi nas opozorili, in mi bi upoštevali. Za to so odgovorni uredniki. Ko je bil v ekipi še Marjan Šarec, smo bili včasih drznejši.

Šarec je zdaj predsednik vlade. Se zdaj še rajši norčujete iz njega?

Saj se ne norčujemo iz njega. No, jaz pazim, da se ne. Morda izpostavim kakšno napako, pokažem na kaj, sicer pa izhajamo iz njihovih izjav. Marjan je šel v politiko, bil je super imitator, pogrešam ga. Najin tandem – Serpentinšek oče in sin – je bil super. Odločil se je za politiko, več kot osem let je bil župan, zdaj je predsednik vlade, želim mu veliko uspeha. Če gre človek v politiko, pa itak ve, da mu ne bo z rožicami postlano.

Pa mu gre?

Kaj pa vem, tako podrobno ga niti ne spremljam, prišlo mi je na ušesa, da ima določene probleme, a zdi se mi kar simpatičen, kadar ga vidim, kako si zapenja rekelc.

Se vam zdi, da igra samega sebe?

Kateri od politikov pa ne igra? Ni samo Šarec »glumac«, vsi so! (smeh) Samo drugi ne znajo imitirati tako kot Šarec.

Ampak politiko vendar morate spremljati, da lahko v petek na radiu imitirate politike in govorite o aktualnih dogodkih oziroma o njihovih neumnostih in spodrsljajih!

No, na splošno zadeve preletim, ne grem pa v podrobnosti. Kolega Aleksander Pozvek, ki imitira Šarca, je novinar in politiko dnevno spremlja. Njega vprašam, kaj se dogaja. Toliko pa spet niso vredni, da bi jih vseskozi spremljal in študiral. Kje imam pa čas! Iskreno povem, da sem v prvi vrsti imitator, to je moj svet, zanimajo me glasba, melodija glasu, imitacija, kakšen je lik, da ga začutim kot človeka, bolj kot pa koga bodo odstavili, nastavili ... 

Vendar se morate poglobiti vanje.

Včasih je dovolj en stavek, gig, pogled. Zabavno je, kadar damo politiko v drugo okolje.

Imitirate ogromno oseb. Kakšnih 30? Imate bolj priljubljene?

Čez 50 jih je, zares dobro se počutim v imitacijah Dimitrija Rupla, Zlatka Zahovića, Jožeta Potrebuješa, Svetlane Makarovič, Petra Lovšina, Zorana Predina, predsednika Pahorja, nekdanjega predsednika Milana Kučana, potem v izmišljenih likih – Serpentinšek mlajši, Ifigenija –, v imitacijah voditeljev Slavka Bobovnika, Marcela Štefančiča, Petre Krčmar ... Imam jih z vseh področij, z vseh vetrov.

Koliko časa pa potrebujete, da padete v lik? En trenutek?

Včasih me sprašujejo, koliko časa potrebujem, da naštudiram lik. Včasih deset minut, a v tem sem že 16 let. Kot bi vprašali nogometaša, koliko potrebuje za en gol – nekdo sedem tekem, drugi nekaj minut. Ampak koliko let je moral dati v trening! Imitacije »treniram« že od svojega 17. leta, takrat sem začel nastopati na radiu Ga Ga. Sašo Hribar je bil moj izkušeni učitelj, je tudi zelo dober pedagog. Zdaj pa poslušam in razmišljam sam.

Jožeta Potrebuješa ste »sneli v nulo«, še sam se je čudil, kako ste streljali z očmi, kot se je izrazil. V bistvu ste bili boljši Jože kot on sam.

Jaz sem vendar fan Čukov! (smeh) Še danes. Poslušal sem jih kot otrok. Oni so bili moja prva kaseta, ki sem jo dobil za Miklavža. Pa Šifrer in Agropop. Očitno je v meni malo Jožeta. (smeh) Pri njem sem odkril poteze, iz katerih sem lahko naredil komedijo. Iz Rupla delam komedijo, da je snob, ki ga zanimajo drage stvari, iz Jožeta, da ti vedno dobre volje in nasmejan rad kaj zapoje in proda.

Najdete šibke točke, ki jih poudarite.

To niso njihove šibke točke, temveč karakteristike, značaj ..., iz tega narediš komedijo. Pero Lovšin gre rad na pir – saj jaz tudi (smeh), vsakega od njih je nekaj tudi v meni.

Koliko osebnosti imate! Sindrom multiple osebnosti.

Niti ne, tudi Tilen Tilen je dokaj simpatičen, zanimiv. Ifigenija mi včasih reče (oponaša Ifigenijo!), da bežim pred samim sabo. Pa ji rečem: »No, ne pretiravajte, gospa, samo talent imam za imitiranje in to pač rad počnem.«

Več v reviji Zarja Jana  št. 53 , 30.12.2019