Nekdaj koline, danes hajd v trgovine
Ste se morda začeli pripravljati na praznike že konec novembra ali ste še tik pred zdajci živčno tekali naokoli in vas je vse prehitelo, nazadnje pa ste tekli v samopostrežno po potico?
Razlika med prazničnimi navadami nekoč in danes je zares velika, ugotavlja etnologinja in filozofinja dr. Maja Godina Golija. Se zavedamo, koliko sami prispevamo k temu, da so prazniki danes pogosto – izpraznjeni pravega smisla?
Nekdaj se je že tedne pred prazničnim dnem začelo pospravljati, čistiti in beliti hiše, jih krasiti z zelenjem, družinski člani so pripravljali okraske in pomagali gospodinjam s pripravo orehov za peko potice, medenjakov in prazničnega kruha. Praznični dan je bil samo vrh teh dolgih priprav. »To je bila pomembna oblika utrjevanja skupnosti,« ugotavlja etnologinja in filozofinja dr. Maja Godina Golija. V zimskem času niso praznično častili samo treh decembrskih mož, temveč tudi zaščitnike, zlasti sveto Barbaro, sveto Lucijo in svetega Štefana. V hladnih zimskih dneh so skušali z različnimi obredi prebuditi naravo in si zagotoviti zdravje v naslednjem letu.
Končno koline. Praznične dni so želeli preživeti drugače tudi s prehranjevanjem. »Srednjeveško in kasnejše gradivo v naših arhivih izpričuje, da so bile koline nekdaj najpomembnejši del božičnih in novoletnih obrokov pri nas,« razlaga profesorica Godina Golija. »Na Štajerskem, v osrednji Sloveniji in na Gorenjskem so bili mesu največkrat priloženi zelje, kaša in krompir. Na Dolenjskem štruklji ali pa kostanjev pire, zabeljen s smetano. Na Vipavskem sladko zelje, jota, ocvirkova pogača ali potica, na Krasu božični kvašeni štruklji. V Benečiji so ob božiču tradicionalno jedli polento in bakalar – polenovko ter pogačo gubano, zelo podobno naši potici.«
Dvajseto stoletje je prineslo v praznično kuhinjo izrazite spremembe. »Razlike so bile zlasti v sestavi jedi, saj so bila nekatera živila za revnejše predraga in so jih uživali zelo malo ali pa sploh ne, recimo boljše pecivo, pogače, agrume in južno sadje. Nekateri starejši še danes pomnijo, kako so si, takrat še otroci, na tržnici in v izložbah poželjivo ogledovali pomaranče in mandarine; banan mnogi niso poznali do konca druge svetovne vojne. Enako je veljalo za ruski čaj ali kavo. V meščanskih kuhinjah so ju sicer kuhali, vendar tudi tam samo ob obiskih in po nedeljskem ali prazničnem kosilu.«
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 28, 29. 12. 2015
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
