Trem bralkam, ki nas bodo s svojim pismom najbolj prepričale, smo obljubili novoletno darilo. Zanj so morale na lepo ponedeljkovo popoldne priti pred Sobo 102 v središče slovenske prestolnice. Niso čakale dolgo, kajti Jan je bil točen, in že za to je dobil prvi plus. Nato si jih je v debeli uri druženja zaslužil verjetno še nekaj. Zna pač sprostiti omizje, se glasno smejati, sploh pa je klepet s tremi očarljivimi damami mala malica po večeru, ko so ga prijatelji pekli na žaru.

Čeprav smo zbrano družbo po začetnem stisku rok najprej postavili pred fotografski objektiv, da bi še ulovili pravo svetlobo, niso prav nič zmrznili. Stopili so skupaj, kot bi to že kdaj počeli, Jan je velikodušno razširil roke in jih potegnil v objem. Ne, dame niso izgubile glave, so se jim pa ustni kotički vihali do ušes in resnično so bile vesele, da so Janu Plestenjaku, najpopularnejšemu slovenskemu glasbeniku, lahko stresle roko. »To so trenutki, ki se zapišejo v večnost, in čez deset let bom z veseljem pogledala tole fotografijo,« je dejala Nataša Malovrh iz Horjula, komercialistka v banki in mamica treh malčkov. Janovega koncerta si prav zaradi njih z možem še ne moreta privoščiti, si je pa »privoščila« tvegati, napisati pismo in si pokloniti majhno presenečenje za boljše novo leto, saj so bili v preteklem nekateri dnevi zanjo precej grenki.

Nataša, ki je sita dela za računalnikom, je doma sedla za mizo in napisala klasično pismo, to je Jan sprejel odobravanjem. »Zdelo se mi je, da moram nekaj takega spisati na roko, se malo bolj potruditi. Tako redko pišem na roko, da sem morala pismo dvakrat prepisati, ker sem prav grdo pisala. Ko pa sem nato prejela in prebrala povabilo, da sem izbrana za srečanje z Janom, sem mislila, da se mi sanja, in sem morala še moža vprašati, ali prav vidim,« se je zvonko zasmejala. Moža je potem strašansko zanimalo, kaj le je napisala v tistem pismu.

Zakaj se ji zdi Jan zanimiv? Njegove skladbe so ji itak všeč, predvsem pa se ji zdi en tak fajn paket: krasna muzika, simpatičen in šarmer.

Ali Jan ob njihovih komplimentih zardeva, ni bilo časa ugotavljati, saj je bilo druženje živahno in nismo mogli strmeti samo v njegov obraz. Zanimalo ga je, kaj dame počno, one pa so ga tudi kaj povprašale.

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 1, 5. 1. 2016