Zarja Jana

Pismo smo objavili tudi na našem Facebooku. Prebralo, delilo in komentiralo ga je več kot 170 tisoč ljudi. Če računamo še bralstvo naše tiskane revije, je številka vseh, ki so pri branju tega pisma bentili, jokali ali oboje, še veliko višja. In kdo je Silvija Novak? To je moja dolgoletna znanka in ena najbolj srčnih in skrbnih hčera, kar jih poznam. Če je ne položi v posteljo bolezen, prav vsak dan obišče svojo mamo v domu starejših. Tja gre v času kosila, da jo hrani, saj mama jé zelo počasi. »Tam ni dovolj osebja, da bi takšne stanovalce hranilo po pol ure in več.«

Ko pride človek v leta. Zaveda se, da mladi ljudje navadno ne mislijo na starost. Če že, se jim zdi strašno daleč. »V moje življenje pa je vstopila dobesedno čez noč, ko sem prevzela skrb za čedalje bolj bolno mamo.« Zato se je upokojila in začela staršema pomagati pri vsakdanjih opravilih, ki jih zahteva vsako gospodinjstvo.

»Mamino počutje in njene delovne sposobnosti so se z vsakim dnem spreminjali.« Z očetom sta se vsak po svoje trudila. »Jaz sem urejala po hiši, kuhala, prala, pospravljala in delala red, on ji je delal družbo.« Sklenila sta, da bo mama doma, dokler bo mogoče. »Nobeden od naju si ni želel, da bi šla v dom.« Tako so živeli pet let. Silvija je zgodaj vstajala, uredila svoj dom in odhitela k staršema.

»Da bi mami omogočili še malo drugačne družbe, sva jo vpisala v dnevni center.« Nad dnevnim varstvom so bili vsi navdušeni. »Potem je oče zbolel in za mamo je bilo treba čez noč najti dom starejših.« Silvija, kot tipična ženska v tako imenovani »sendvič generaciji«, ki skrbi za svojo družino, za mamo in očeta ter pomaga še pri varovanju vnukov, vseh teh bremen ni zmogla več.

Ko se je lotila iskanja prostega mesta za mamo, je takoj postala obupana. »Nikjer ni bilo prazne postelje, povsod predolge čakalne vrste. Danes, ko je starejših še več, je še huje.« Napisala je več kot ducat prošenj predvsem v domove, ki so blizu Ljubljane. Mame ni hotela poslati daleč stran, saj bi jo potem težko vsak dan obiskovala.

Odhod v dom. Prva možnost nastanitve se je ponudila v Horjulu. »Ne morem pozabiti tistega dne. Bil je oktober, precej hladno, mama pa odeta v topel plašč in s sveže počesanimi lasmi ter nasmeškom na ustih. Kot da gre na prijeten obisk.« Silvo je veselo vprašala, kje sta. »Bila sem v hudi stiski, saj nisem vedela, kako naj ji povem, da greva v dom starejših, v katerem bo morala ostati.« Jokajoča jo je prepustila osebju in dobesedno zbežala iz prostora. »Zdelo se mi je, kot da sem jo živo zakopala.» Vsak dan se je vozila tja in se objokana vračala domov.

Kmalu se je ponudila možnost, da jo premestijo v bližino domače hiše. »Vesela sem bila, a le za kratek čas. Hitro sem dojela vso bedo obstoječega sistema, ki vlada še danes.« Tisti starostniki, ki so dobrega zdravja, se sami umivajo, oblačijo in hodijo sami na stranišče ter so še sposobni odločati o sebi, v domu uživajo. Lahko se udeležijo vseh prireditev, ki jih dom pogosto organizira, lahko se odpeljejo v mesto, gredo na kavo. Takim ljudem je v domovih prijetno in so zadovoljni. »Toda zdravih starostnikov je malo. Domovi starejših so postali negovalne bolnišnice, saj skoraj 80 odstotkov stanovalcev potrebuje vsak dan zdravstveno oskrbo in veliko nege.«

Slovenski domovi starejših pa morajo še kar naprej upoštevati prastare kadrovske normative, ki že leta ne ustrezajo in jih niti zdajšnja vlada v odstopu ni uspela spremeniti. So pa ves čas ponavljali, da delajo za starejše vse po svojih najboljših močeh?! »Morda niso nič spremenili zato, ker radi varčujejo na račun starejših. Lahko pa tudi zato, ker so po domovih zaposlene večinoma ženske, ali pa mogoče zato, ker ženske živimo dlje in domsko oskrbo potrebuje manj moških kot žensk?«

Plenice. Trenutno starostnikom plenice menjajo le trikrat na dan, ponekod celo samo dvakrat. Kako se počutijo ljudje, ko čakajo na svežo plenico, si lahko mislimo. »Zavarovalnica je obljubila, da bodo od julija letos imeli starejši pravico do štirih plenic na dan. Sprašujem pa se, ali bo dovolj kadra, da jim bo te plenice menjal?« Vrabci na strehah že čivkajo, da mnogi zaposleni v domovih starejših odhajajo drugam, kjer je delo lažje in bolje plačano. »Tudi tega zelo perečega problema se doslej še nobena oblast ni lotila!«

Naši sogovornici se samo tri ali štiri plenice na dan še ne zdijo najbolj grozna zadeva. »Nadvse ponižujoče je, da veliko ljudi vse dneve in noči preživlja v postelji. Tudi tisti, ki bi jih lahko oblekli, posadili na voziček in peljali na zrak. Zato nekateri stanovalci slovenskih domov starejših sploh ne vedo več, kako je dihati svež zrak.« Seveda ve, da so tudi pri nas domovi, kjer vozijo stanovalce kar s posteljami na zrak, a te lahko preštejemo na prste ene roke. »Večina pa jih za to nima dovolj osebja, volje ali obojega.« Navadno so najslabši domovi tisti, ki imajo politično nastavljene direktorje …

Kaj pa doma? Vzdih in misel, da marsikje starejši tudi za domačimi štirimi stenami umirajo na obroke. Kako natančno živijo, nihče od pristojnih ne ve. Ve pa se, da mnogi, ki bi potrebovali pomoč in vsakodnevno nego, teh ne dobijo. »Kot se tudi ve, da so mnogi izpostavljeni maltretiranju, fizičnemu, psihičnemu in finančnemu nasilju svojcev. Pa tudi to nikogar ne zanima.« 

Prepričana je, da naša oblast načrtno noče sprejeti zakona o dolgotrajni oskrbi, ker bi morali v proračunu zanj zagotoviti denar. »Raje ga bodo namenili za gradnjo luksuznega zapora, saj je vendar lažje kratiti človekove pravice starejšim kot pa obsojencem?!« Poudari, da je tudi nakup drage bojne opreme v posmeh težavam, s katerimi se soočajo starejši in njihovi svojci. »Naši politiki se obnašajo, kot da imamo sovražnika pred durmi. Ne vidijo pa životarjenja naših mam in očetov, zato trdim, da je staranje le za najpogumnejše,« jezno nadaljuje in dodaja, da politiki brez kančka slabe vesti kratijo starejšim osnovne človekove pravice!

Pisma politikom. Ker si je naša sogovornica želela pomagati vsem starejšim, ne le svoji mami, se je nekega lepega dne odločila, da bo delovala širše, da bo postala nekakšna neuradna zastopnica starejših. »Začela sem pisati politikom, pa v časopise, tudi svojce sem nagovarjala, naj naglas povedo, če jim kaj ni všeč.«

Ne šteje več pisem, ki jih je napisala medijem in ministrom, varuhu, predsedniku vlade in predsedniku države. Pravih odgovorov nikoli ni dobila. »To kaže, kako zelo naduta in neživljenjska je večina naših predstavnikov ljudstva. Njihovo ravnanje je namreč skrajno ponižujoče do vseh starih ljudi in mene. Hkrati pa so ljudem, ki so gradili Slovenijo, ukradli dostojanstvo.«

Zelo je razočarana nad slovensko državo. »Sedanjim in prihodnjim politikom svetujem, da prenehajo s politiko, ki prezira lastne državljane!« Še bolj pa jo jezi in boli, ko vidi, da imamo demokracijo, ki velja samo za goljufe, politične bleferje in barabe.

Srebrna nit. Vmes se je pridružila Srebrni niti. Ta ki je dodobra pretresla nedejavne politike, ki na tem področju desetletja niso naredili nič, čeprav so najbrž ves čas vedeli, da je Slovenija ena najhitreje starajočih se družb v EU. Prepričana je, da moramo državo prisiliti, da bo dovolila domovom starejših več zaposlenih in jim dodelila več proračunskih sredstev. »Zdaj so višje plače zaračunali stanovalcem.« Naprej: država mora takoj začeti graditi javne domove za starejše. Zadnjega je postavila leta 2005, zato zdaj na prosto mesto pod nujno čaka 11.000 ljudi. Končno pa mora sprejeti tudi zakon o dolgotrajni oskrbi in zanj zagotoviti denar!

Najbolj na piki ima Silvija bivšo ministrico Mrakovo, ki je dva mandata preživela na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa se v vseh teh letih ni potrudila zgraditi niti enega javnega doma. In za »nagrado« je bila pri premierju Šarcu svetovalka za starejše. »Slabše ne bi mogel izbrati!« 

In še poudari, da domači in tuji kapitalisti nikakor ne gradijo domov starejših v Sloveniji iz ljubezni do njih, temveč zaradi dobička. Zato se zaskrbljeno sprašuje, ali bodo starejše prepustili izkoriščanju brez meja. »Bo država res ali pa morda že prodala svoje prednike tujcem, ki ne razumejo slovensko?«

Svojci. Na koncu še pove, da je trdno prepričana, da za dostojno življenje svojih dragih lahko veliko naredijo svojci. Boli jo, ko opaža, da nekateri starostniki sploh nimajo obiskov. »S svojo odsotnostjo jim svojci škodijo bolj, kot si mislijo. O tem se vsak dan znova prepričam. Njihove žalostne oči povedo vse. Dejstvo je, da se stvari odvijajo povsem drugače, če smo prisotni, če vršimo nadzor.« 

Podpis pod sliko:

1. Silvija Novak: »Jaz sem pri mami vsak dan, saj si ne predstavljam, da bi jo zapustila, ker bi imela druge skrbi ali pa ne bi imela časa oziroma, kot jih veliko reče, imam svojo družino. Kaj pa to pomeni, 'imam svojo družino'?  Pa menda ne pomeni to, da starši niso več tvoja družina? Tako mišljenje je zame sramotno.«

2. Ne šteje več pisem, ki jih je napisala medijem in ministrom, varuhu, predsedniku vlade in države. Pravih odgovorov nikoli ni dobila. »Njihovo ravnanje je skrajno ponižujoče do vseh starih ljudi in mene.«

* Država mora takoj začeti graditi javne domove za starejše. Zadnjega je postavila leta 2005, zato zdaj na prosto mesto pod nujno čaka 11.000 ljudi. Končno pa mora sprejeti tudi zakon o dolgotrajni oskrbi in zanj zagotoviti denar!

* »Tiste na negovalnih oddelkih kopajo le dvakrat na mesec, ne posedajo jih kot včasih. Predvsem pa se nihče ne ukvarja z njimi. Mnogi brez obiskov umirajo od dolgčasa.«  

*»Naši politiki se obnašajo, kot da imamo sovražnika pred durmi. Ne vidijo pa životarjenja naših mam in očetov, zato trdim, da je staranje le za najpogumnejše.«

 Objavljeno v reviji Zarja Jana 4.2.2020

Zarja Jana