Šimen Zupančič

Do hude poškodbe pri štirinajstih letih je trenirala smučanje, nato pa po dolgem obdobju v mavcu ni več zbrala volje za nadaljevanje kariere. Hotela je postati kapitan na ladji, vendar bi morala v srednjo šolo v Pulj, precej daleč od doma – s tem pa se starši niso strinjali. Po šolanju bi postala četrta kapitanka na svetu. Postala je gradbena inženirka, ki je pri 16 letih znala popraviti avto. Nič čudnega, ko pa je odraščala v očetovi delavnici. Tudi zaradi nje se je oče usmeril v smučarski servis in izumil prvi stroj za brušenje smuči ter ga prodajal po nekdanji Jugoslaviji. Na njihovem domačem naslovu najdete najstarejši smučarski servis v Mariboru, kjer je v zlatih časih slovenske smučarije starše mladih smučarjev učil ravnanja s smučmi celo legendarni Filip Gartner. Darja je kar 16 let trenirala mlajše smučarske selekcije pri mariborskem smučarskem klubu Branik.

6 razlogov, zakaj smo jo izbrali med kandidatke

1.     Skupaj izjemni! Podpirati otroka, kakršen je Ilka – na vrh sveta se je vzpela z izjemno borbo, osredotočenostjo in neverjetno energijo ter pri tem ohranila nasmeh na obrazu –, je nagrajujoče in navdihujoče. Mama je ključni del na tej poti, ena brez druge pa ne bi bili tako izjemni. Tudi v črnih trenutkih sta se menjavali in druga drugo potiskali navzgor po stopnicah uspeha. »Ilka se ni vdala, tudi ko je najbolj bolelo.«

2.     Vse dam od sebe! Vodja ekipe Ilke Štuhec je postala leta 2009, in odtlej je to njena polna zaposlitev. 24 ur na dan je v tej vlogi. Je edina ženska vodja ekipe v svetovnem pokalu. »Očitno sem tako trpežna. Res je, da kadar se za nekaj odločim, to tudi naredim. Dam vse od sebe.« Ilka pravi, da je mama pripravljena iti do konca. »To bi naredile vse mame, a le redko katera bi to tudi znala.« Če kaj ni znala, se je naučila. Zaradi pomanjkanja denarja za fizioterapevtko se je morala naučiti tudi fizioterapevtskih prijemov.

3.     Ženska v moškem svetu. Je edina serviserka v svetovnem pokalu, s svojim uspešnim delom pa je zamajala prepričanje, da to delo, ki je resnici na ljubo fizično zelo garaško, zmorejo zgolj moški. Dopoldne je na smučišču, prenaša opremo, količke, snema, sporoča informacije s proge, popoldne in pozno v noč je v delavnici.

4.     Krut in nasilen šport. Ilko je vsaj trikrat na njeni težki poti s krutimi besedami hotela odvrniti od smučanja. »Sama sebi sem se gabila, ko sem ji to govorila. To je nasilen šport do telesa in po mojem mnenju sploh ni za ženske. Preveč kruto je.« Po tretjem takem pogovoru je Ilka dejala, da tega ne bo več poslušala, ona bo smučala in pika. Darji kot mami ni preostalo drugega, kot da jo podpre in ji stoodstotno pomaga. Za njeno pot je bila pripravljena žrtvovati vse, tudi lasten dom. Obe je namreč spremljal močan občutek, da se bo zgodilo nekaj velikega – enkrat. Prav sta imeli. »Najbolj neverjetni so bili vsi tisti začudeni pogledi bogatih in velikih reprezentanc, tam na vrhu pa samo mi štirje iz Slovenije. Oni niso prišli k sebi, mi pa tudi ne.«

5.     Zdržati pritisk. Pred njo je še težja sezona kot lanska. Po uspehu je pritisk na Ilko neverjeten, nima več miru, kakršnega je bila vajena poprej. »Poleg medijev, tudi v tujini so neutrudni, tudi upravljavci smučišč nenehno nekaj pričakujejo. Prepoznavnost ima tudi pozitivno plat, vendar me skrbi za Ilkino socialno življenje, delček katerega tudi potrebuje. Ljudje nam vdirajo celo na domače dvorišče, tako da s prijateljicami niti na kavo več ne more, dobivajo se za domačimi zidovi. Saj smo vedeli, da to pride zraven, nismo pa vedeli, da je to tako intenzivno. Veliko je utečenih in nujnih protokolov, tudi dopinška preverjanja. Enkrat, ko bi lahko v miru pospali, pa ob šestih zjutraj pozvoni dopinška kontrola. Vse te številne obstranske obveznosti jemljejo Ilki preveč energije.« Po drugi strani pa še vedno ugotavlja, da jih lepa jutra na smučiščih nagradijo z zavedanjem, da delajo v najlepši pisarni na svetu.

6.     Drugačna. Darji se čudi ves svet. Na znanih smučiščih, kakršen je ameriški Aspen, jo ljudje ustavljajo in osupli sprašujejo, kako je mogoče, da opravlja tako delo. »Za uspeh moraš biti malo drugačen. Se vidi, da Ilka živi smučanje, in z njo je veselje delati. Drug od drugega se učimo. Najtežje pa je prenesti čustveni vrtiljak, vso to paleto močnih čustev.«

Humanizirala bi šport in otrokom vrnila igro

Kaj bi najprej spremenili na svojem področju?

 »Vrhunski šport bi moral biti vsaj za tekmovalke bolj human. Že razpored tekem je izredno natrpan: komaj končaš tekmo na enem koncu, moraš biti čez tri dni na drugem koncu sveta. Ne verjamem pa, da se bo kaj spremenilo, saj na vrhu krovne organizacije sedijo zgolj (starejši) moški, obvladujejo ga pretežno Avstrijci in Švicarji. Moč in denar torej. V Sloveniji pa bi bilo treba trenerjem in staršem vcepiti mnogo več potrpežljivosti, saj prva mesta v otroških kategorijah ne pomenijo še nič. Otroci se morajo najprej igrati, vse mora potekati skozi igro, ne pa samo trenirati. Kadar na terenu vidim, kakšen pritisk se izvaja nad otroki, mi je slabo!«

»Rada pa bi poudarila, da je to, da se otrok ukvarja s športom, najboljša naložba za njegovo življenje. Zagotovljene so najvišje obresti. S športom dobi otrok pomembno in dragoceno popotnico za življenje – tudi če ni nikoli dosegel vidnejšega uspeha. Zato podprite otroka na tej poti, to najbolj potrebuje!«