V mariborskem društvu za cerebralno paralizo Sonček so zato pripravili priporočila, kako ravnati pri srečanjih z invalidi. V njih nam gibalno in duševno ovirani ne dajejo samo napotkov, kako naj spoštujemo drug drugega, temveč pišejo tudi o tem, česa si od nas ne želijo. Prvo pero teh priporočil je Anja Rešeta, profesorica pedagogike in filozofije, tudi sama rojena s cerebralno paralizo.

Najprej jih vprašajmo, ali želijo našo pomoč! Že prva točka v priporočilih vam da odgovor na uvodno vprašanje. Gre pa takole: »Neprimerno se je do osebe z invalidnostjo obnašati, kot da nič ne zmore, oziroma ji ponuditi pomoč na vsakem koraku; zato imejmo vedno v zavesti, da oseba z invalidnostjo zmore vse do takrat, ko zaprosi za pomoč.« Anja Rešeta vam bo razložila, da se invalide tako kot druge državljane skuša v naši družbi že od rosnih let vzgojiti v čim samostojnejše. »Zato jih je vedno treba najprej vprašati, ali si naše pomoči želijo in kako naj jim pomagamo,« prida. »Oseba z invalidnostjo najbolj ceni, če ji prisluhnemo in ji damo čas, da se dokaže enakovredno v družbi.«

Kar naprej jo tikajo. Anja Rešeta je dopolnila trideset let, vendar v svojem vsakdanu kar naprej ugotavlja, da v primerih, ko njene sovrstnike neinvalide vikajo, njo tikajo. Predsednica Sončka Lidija Šestak Zorič to izkušnjo podkrepi z dogajanjem v eni od televizijskih oddaj. V njej je sodelovalo več sogovornikov. Voditelj je vse po vrsti vikal, razen enega, ta je bil edini na invalidskem vozičku. »Pa je bil takrat star štirideset let,« poudari Šestak Zoričeva. Zato: »Z osebo z invalidnostjo govorimo enako kot z drugimi in jo dojemamo enakovredno  komurkoli drugemu – ko osebo običajno vikamo, to prav tako velja za osebo z invalidnostjo. Tudi če je naš sogovornik intelektualno manj sposoben, smo ga dolžni vikati in obravnavati enako kot druge. Prav tako pripomočki za hojo niso razlog za neenakovreden komunikacijski odnos.«

Pri tridesetih ji reče, kako si deklica. Invalidom tudi ne bo prijetno, če jih boste nagovarjali v pomanjševalnicah, z otroškimi besedami in pretirano sladkobnostjo. »Saj razumem, najbrž si ljudje mislijo, da se nam bodo tako bolj približali, a mene to, ko mi nekdo pri mojih tridesetih reče, 'kako si punčka', res razjezi,« se priduša Anja Rešeta.

Več v Zarji št. 20, 17. 5. 2016