Na letošnjih skokih v vodo, ki jih vsako leto priredijo na Mostu na Soči, Pino Auber ni bil med tekmovalci tako kot prejšnja leta, ampak je sodeloval kot sodnik. Številnim gledalcem, ki obiskujejo tradicionalno prireditev, je Tržačan, ki hodi na številna tekmovanja pri nas, dobro znan. Mnogo jih je že pomislilo, da morda ne skače več. A razlog sta bila le nekoliko slabše počutje in izjemno hladna voda, ki je skakalce zelo ovirala, zato je Auber tekmo raje preskočil.

Pred mesecem dni je imel zdravstveno težavo, ki bi ji lahko rekli blaga kap, v pogovoru omeni Auberjeva partnerka Lola Červ, priznana fotografinja iz Tolmina. »Ah, nič posebnega,« Auber zamahne z roko in o tem najraje ne bi govoril. »Da bi zaradi tega prenehal skakati? Zakaj, če se počutim odlično? Res ni razloga.« Sam pri sebi se je že odločil, da bo skakal, dokler bo živ. » Zdaj imam le še potrditev, da prav razmišljam!«

Auberja vabijo na tekmovanja po različnih slovenskih krajih. Z njim smo se pogovarjali nekaj dni pred skoki v Krko s Kandijskega mostu ob koncu slovenskega pokala. »Organizatorji me kličejo in želijo, da pridem. Mislijo si, če bo skočil tisti starček, bo prišlo več gledalcev,« nasmejano pove. A Pino Avber še zdaleč ne deluje tako, kot se šaljivo opiše. Prej bi lahko rekli, da je vitalen atlet, ki še ne razmišlja o koncu svoje kariere.

Prišel, videl in začel zmagovati

Leta 1991 je Auber, doma iz Trsta, prvič slišal za tekmovanje v skokih z mostu v Kanalu ob Soči. »Bil sem ljubiteljski skakalec, pred tem na tekmovanja nisem hodil. Že od malega pa sem bil navdušen športnik, treniral sem gimnastiko in ves čas delal z mladimi. Vzporedno se je rodila še strast do skakanja v vodo, a le ljubezensko, za osebni užitek.«

Leta 1992 so pripravili tekmovanje v Kanalu, drugo v samostojni Sloveniji. Organizatorje je vprašal, ali lahko med domačimi tekmovalci nastopi tudi on, in sprejeli so ga. Vendar še nikoli ni skočil s 17 metrov višine. »To je že zelo resen podvig, v vodo priletiš z veliko hitrostjo in silo. Če napačno pristaneš v vodi, so bolečine lahko zelo hude …«

Druženje s profesionalci

Tako je izpeljal prvo tekmovanje v Kanalu in osvojil tretje mesto, v naslednjih letih je šestkrat zapored zmagal. »Takrat nisem bil več rosno mlad, imel sem 54 let, kar ni malo za začetek tekmovalne kariere. Bil sem zelo zadovoljen in želel sem nadaljevati.« Pozneje je hodil na številna tekmovanja po Sloveniji: v Kostanjevico, Novo mesto, Maribor, na Jesenice, v Jesolo v Italiji in druge kraje, kjer so prirejali podobna tekmovanja. »Tako sem srečal tudi številne slovenske in tuje amaterske in profesionalne skakalce, ki niso bili amaterji tako kot jaz, ampak atleti, ki trenirajo ta šport, na primer fanta, ki trenira v Londonu z olimpijskimi tekmovalci. V zadnjih letih je ta šport močno napredoval, na tekmovanja hodijo tako dobri mladi skakalci, da ne morem več zmagati,« pove Auber z nekaj vdanosti v usodo.

Drugi na noge, Auber na glavo

Njegova kariera je vseeno polna zanimivih izkušenj. Pred leti so v Kobaridu organizirali tekmo za svetovni pokal z višine 25 metrov. »To je izredna višina in obenem veliko tveganje. Skok je tam zelo nevaren, zato tekmovalci skačejo le na noge, saj si ob skoku na glavo lahko poškoduješ hrbtenico.« Organizatorji Auberju niso dovolili nastopiti v uradni konkurenci, a je vseeno lahko skočil in v globino se je pognal na glavo! »Pred skokom nikomur nisem povedal, da nameravam tako skočiti. Zaupal sem vase, vedel sem, kako je treba skočiti, bil sem pripravljen in vse je šlo dobro.«

Pozneje je pri sedemdesetih letih na Mostu na Soči opravil skok s 25 metrov, kar je dosežek za Guinnessovo knjigo rekordov. Čeprav to ni uradno potrjeno s certifikatom, zagotovo drži. Skakalca pri teh letih ni nikjer na svetu, pojasni Auber nasmejano.

Za odlično formo nima posebne formule. »Najbrž je krivo to, da tako uživam in da zdravo živim.« Na avtomobilu ima pritrjena dva kajaka. »Težko je opisati, kako je čudovito veslati po sotočju Idrijce in Soče, v odmaknjenem predelu, kjer so na obeh bregovih visoke skale, obraščene z plezalkami. Nekaj prekrasnega!« Vse življenje je skrbel za zdravo telo, hodi na morje in v hribe, kolesari in počne še veliko stvari. »Nisem fanatik, vedno počnem le to, kar zmorem in kar mi daje užitek.«

Strast do skokov je prenesel na vnuka

Tudi Auberjeva sinova sta bila odlična gimnastika, zmagovala sta na regijskih tekmovanjih ter osvojila veliko medalj in pokalov. Skokom v vodo pa se je posvetil vnuk Gabriele. »V okolici Trsta imamo čudovite predele ob morju, primerne za skakanje v vodo. Vnuka sem vedno vozil s sabo in moja strast je prešla še nanj. Bil je še majhen, ko se je z velike višine za mano pognal v vodo. Usvojil je tehniko in hitro je razumel vsako navodilo, bil je kot majhen računalnik, ki se kar sam programira. Odlično je skakal. Na začetku je moral premagati strah, potem pa je začel uživati.« Če bi njegova mama vedela, od kod je skakal, ga nikoli več ne bi pustila z dedkom na skale, pove nasmejano. Pozneje je začel trenirati skoke, dobro mu je šlo, začel je osvajati medalje, zdaj je član italijanske državne reprezentance in obenem študira.

Lesene skulpture in risbe

Auber pa ni le skakalec v vodo, ampak tudi izjemen rezbar in risar. Tudi ta ustvarjalnost ga povezuje z naravo, ki jo tako ceni. Povsod, kjer naleti na kos lesa, najde navdih za novo skulpturo. Včasih iz nje izdela ekspresiven obraz, drugič živalski motiv, a vse je izdelano z neverjetno natančnostjo in inovativnostjo. Z veseljem pokaže številne risbe aktov. »Vse življenje sem imel strast do likovnega ustvarjanja, a mi žal v mlajših letih ni bilo omogočeno študirati na umetnostni akademiji. Morda prav zato zdaj ne želim zamuditi nobenega trenutka, ki ga lahko namenim ustvarjanju.« V Sloveniji je imel že več razstav, njegov kip skakalca v vodo so postavili tudi pred vhod v tržaški skakalni klub.

Nekaj skokov samo za bralke in bralce Zarje

Vreme je bilo v času pogovora z Auberjem čudovito, vsa Tolminska obsijana s soncem in Idrijca topla. »Zakaj se ne bi zapeljali do Slapa ob Idrijci in naredili nekaj spominskih posnetkov?« je predlagal Auber. Čez nekaj trenutkov smo že bili v avtu, prešerno razpoloženi in sredi pogovora, za katerega z Auberjem v družbi nikoli ne bi zmanjkalo zanimivih tem. In nato nekaj čudovitih skokov samo za bralke in bralce Zarje! Lastovka, salto mortale, virtuozni obrati v zraku in popoln pristanek na glavo v čudoviti Idrijci.

Auber je danes prava legenda na obeh straneh meje, ki je na srečo, kot pravi, končno odprta in kljub zapleteni zgodovini omogoča ljudem neobremenjeno druženje. Njegov optimizem in volja do življenja sta naravnost nalezljiva, to lahko potrdi vsak, ki ga je srečal.

»Življenje je lepo,« sproščeno zatrjuje. »Ponuja nam čudovite možnosti in najdemo jih v preprostih stvareh. Imamo jih na dosegu roke, pred sabo. Ni si treba postavljati visokih ciljev, ki jih je pogosto nemogoče doseči in nas zagotovo naredijo nesrečne.«

***
Čeprav je Auber skakalni samouk, mu je uspelo veliko doseči. »Strast in tekmovalni duh sta me vedno vodila naprej. Pri 57 letih sem se včlanil v skakalni klub in od takrat nastopam v razredu masters. V Italiji organizirajo dve tekmovanji na leto, poletno in zimsko, in vedno sem zmagovalec. Res je tudi, da konkurenca ni velika. V Stockholmu sem osvojil evropski pokal in bil drugi na svetovnem tekmovanju v ZDA.«

***
Ko stojiš na mostu, stvar postane resna

»Seveda je nas skakalce včasih tudi malo strah! Ko pred skokom stopiš na most, stvar postane resna. Zelo dobro je treba razmisliti, kako in v katero smer boš opravil skok. Izkušnje so zelo pomembne in pridobivaš jih počasi, z vsakim skokom. Tako se počutiš bolj zanesljivo. Potreben je tudi pogum, prav tako kot strah, ki ti prepreči, da bi stvar vzel preveč lahkotno. Biti moraš umirjen in imeti vse lastnosti dobrega skakalca.«

***
Tragična izguba čudovitega kolega

V pogovoru se ni bilo mogoče izogniti tragičnemu dogodku, ko se je slovenski skakalec Andrej Beuc pred kratkim smrtno ponesrečil pri skoku v Drino. Auber pokaže skupinsko fotografijo, na kateri je tudi nesrečni skakalec. »Še teden dni pred nesrečo sva se srečala na tekmovanju v Mariboru. Tudi mene so kolegi iz drugih ekip povabili, naj grem z njimi skakat na Drino, a zadostujejo mi skoki v tem okolju. Skok z višine dvajsetih metrov je zelo tvegan. To je šport, v katerem bi morali vsi uživati, zgodila pa se je takšna tragedija! Fanta sem dobro poznal, veliko sva se družila, ker je največkrat edini med tekmovalci govoril italijansko. Zato je moja bolečina ob izgubi prijatelja še večja.« Pino o dogodku govori z veliko prizadetostjo. Na takšnih tekmovanjih je asistenca zelo pomembna. Škoda, da se mora zgoditi takšen dogodek, da se zavemo, kako nevaren je lahko ta šport, ki bi moral biti v veselje gledalcev in tekmovalcev!

Zarja št. 36