Svetovni splet je prepletena kolobocija informacij, ki vas lahko s samo nekaj kliki ponese v neznano – in to je samo njegov vidni del. Ki naj bi obsegal, pravijo, manj kot odstotek celotnega spleta. Če niste del generacije, ki se je že rodila s pametnim telefonom v eni roki in z miško v drugi, morda niti ne veste, da obstaja še drug, precej večji del, ki ni dosegljiv po uhojenih poteh, večini oči je skrit in ima mnogo imen: globoki splet, temni internet, nevidni splet, spletno podzemlje … In potem je še majčken del tega skritega dela spleta, ki se imenuje darknet. In to je zares temen kotiček spletnega vesolja.

Računalničarji splet radi primerjajo z ledeno goro. Samo majčken del je viden na površini, večina pa sega globoko pod površino. Ta skriti del ledene gore je globoki splet. Bistvena razlika med površinskim in skritim delom spleta pa je tale: na globokem spletu ste anonimni. Pretežno.

Še ena morska primerjava: iskanje informacij po spletu je, kot bi vlekli mrežo po površju oceana – veliko stvari se ujame v to mrežo, toda obstaja še ogromno informacij, ki so pod površino in jih mreža ne zajame. Google in drugi spletni iskalniki so kot ladje, ki vlečejo mreže po površini. Ladje z mrežo, ki bi zajela tudi vse tisto, kar je pod površino, pa ni in je, pravijo, tudi nikoli ne bo. Ker je vsega preprosto preveč.

Sledite vonju po čebuli: je tako naneslo, da nujno potrebujete morilca? Otroško pornografijo? Mamila? Vse to najdete na darknetu in za to niti ne potrebujete posebnega računalniškega znanja. Res pa je tudi, da mediji darknet radi slikajo še temnejšega, kot je v resnici, in da veliko zgoraj naštetega najdete tudi na vidnem delu spleta, po drugi strani pa globoki splet daje zaščito ne le kriminalcem, temveč tudi živžgačem, novinarjem, aktivistom, blogerjem, ki jih oblasti preganjajo – tam je denimo doma tudi Wikileaks. Na skritem delu spleta so bančni, znanstveni, zdravstveni in vladni podatki, tam imajo svoje baze podatkov vojska, najrazličnejša podjetja, znanstvene, kulturne in izobraževalne ustanove. Na globoki splet nekateri glasbeniki nalagajo svoje pesmi, da bi jih zaščitili pred komercializacijo. Pod površino se ne skrivajo samo umazanija in prepovedane stvari in se torej problema ne da preprosto odpraviti s tem, da bi globoki splet kar prepovedali ali izbrisali. Tudi če bi bilo to mogoče.

V nasprotju z vidnim delom spleta vsebine na globokem spletu niso indeksirane, zato jih ne morete najti s spletnimi brskalniki. Za dostop do globokega spleta potrebujete posebno orodje – imenuje se Tor, kar je akronim za The Onion Router (in imajo zato tam vsi spletni naslovi na koncu priponko .onion). Navodila, kako si ga prenesete, najdete na površinskem spletu tudi v slovenščini. Tor ponuja brezplačno opremo za anonimnost na spletu, ki je skoraj popolna, ne pa povsem. To anonimno vozlišče strani tudi omogoča, da lahko obiščete tudi navadne strani površinskega spleta, ne da bi za seboj pustili sled.

Zaradi šifriranja je globoki splet počasnejši od navadnega. Uporabljajo ga posamezniki in vlade, kriminalci in policisti. Vlade, posebej ameriška, ga tudi delno financirajo. Tor vsak dan uporablja približno 2,5 milijona ljudi, le majhen del, okrog dva odstotka, njihovih aktivnosti pa se vrti okrog skritih strani, ki jih najde THS (Tor Hidden Services). Neka raziskava je ugotovila, da je v vsakem trenutku teh strani približno 45.000, vendar imajo zelo kratko življenje: ko so jih poiskali šest mesecev pozneje, jih je bilo aktivnih le še šestina. Temni internet je poleg vsega drugega tudi pokopališče strani, ki so že davno umrle.

Darknet, najbolj skriti kotiček globokega spleta, je tako kot vsaka stvar mešanica dobrega in slabega. Ali kot pravi poznavalec Jamie Bartlett, avtor knjige The Dark Net, »darknet je svet moči in svobode: svobode izražanja, ustvarjalnosti, informacij, idej. Moč in svoboda podkrepita naše sposobnosti ustvarjanja in rušenja. Darknet poveča oboje, laže je slediti vsaki želji, ubogati vsak temačni nagon, ustreči vsaki nevrozi.«

Daknet ni bil ustvarjen s slabimi nameni, niso ga naredili, da bi tam kovali temne zarote in zlovešče načrte, poudarjajo računalniški strokovnjaki, zločinci ga pač zlorabljajo, ker jim omogoča delovanje v senci.

In tole vam bo položil na srce vsak, ki malo pozna globoki splet: če ga boste šli radovedno raziskovat, bodite previdni.

Bodite zelo zelo zelo previdni.

Skoraj ni še nikoli zajca ujel (gusarja pa!): četudi globoki splet – načelno – zagotavlja anonimnost, to še ne pomeni, da vas ne morejo ujeti, če se odločijo za to. Vprašajte Rossa Ulbrichta, ki trenutno služi dve vzporedni dosmrtni kazni (brez možnosti pogojnega odpusta) in še nekaj krajših (za 20, 15 in 5 let). Njegova največja napaka? Mislil je, da je neranljiv, nedotakljiv, neizsledljiv. Ni bil. Leta 2013 so ga aretirali v javni knjižnici San Franciscu. S seboj je imel računalnik in je bil ravno vlogiran na Silk Road, prodajno spletno stran, ki jo je ustanovil leta 2011. Skrival se je za psevdonimom Dread Pirate Roberts, strašni pirat Roberts, po liku iz filma Princesa nevesta, in je strašansko rad dajal intervjuje časopisom, med drugim Forbesu, v katerih je razpredal o svojih libertarnih nazorih – to je filozofija, ki poudarja svobodo posameznika. A svobodo je Ulbricht odpeljal odločno predaleč, je menil FBI, ki ga je potrpežljivo lovil kakšni dve leti – njegova spletna stran Silk Road, svilena cesta, je bila priročen spletni trgovski center za vse mogoče, predvsem pa (v okrog 70 odstotkih) za mamila, poleg tega naj bi strašni spletni pirat naročil tudi šest umorov, čeprav ga tega nazadnje sploh niso obtožili. So mu pa dokazali trgovanje z mamili – samo s provizijami naj bi zaslužil 20.000 dolarjev na dan, v dveh letih pa je nakopičil 80 milijonov dolarjev. Menda. Niso povsem prepričani, ker ni nič zapravljal, živel je zelo skromno. Gusar brez ferrarija, le kakšen pirat je to?

Zvesti do nezavesti: na globokem spletu seveda ne plačujete s kreditno kartico, ki je izsledljiva, temveč z bitcoini, (za zdaj še) neizsledljivo digitalno valuto. En bitcoin je te dni vreden nekaj manj kot 515 evrov. »Nehajte financirati državo s svojimi davki, produktivno energijo usmerite raje na črni trg,« je v enem svojih intervjujev svetoval strašni pirat Roberts. Spletno stran mu je policija po aretaciji sicer zaprla, a je že čez mesec dni vzniknila Silk Road 2.0, poleg te pa še na desetine podobnih strani. Da je s prodajo mamil na spletu pravzaprav delal nekaj dobrega, je na sodišču trdil Ulbricht, saj je nakup mamil preselil z nevarnih zakotnih ulic na (varni in udobni) splet. Sodišča ni prepričal – še posebej, ker so proti njemu pričali starši dveh mladeničev, ki sta umrla zaradi mamil, kupljenih na njegovi strani – vendar vedo uporabniki Svilene ceste in podobnih strani na darknetu povedati, da je nakup mamil na spletu prijetnejša in veliko varnejša izkušnja kot nakup pri uličnem dilerju. Vpeljan imajo sistem ocenjevanja, pri katerem uporabniki ocenijo svojo izkušnjo. Ponudnikov je veliko, več kot 900, konkurenca huda, zato se zelo potrudijo za stranke – ponujajo vse, kar ponavadi dobite od verige supermarketov, od akcijskih znižanj in brezplačne dostave do točk zvestobe. Nekateri svojo robo celo oglašujejo kot »organsko«, »pošteno trgovino« ali kot »pridelano na območju brez konfliktov«. Neki ponudnik se hvali, »nikoli ne kupujemo koke od kartelov! Nikoli je ne kupujemo od policije! Pomagamo kmetom iz Peruja, Bolivije in študentom kemije iz Brazilije, Paragvaja in Argntine. Pri nas imamo pošteno trgovino!« Če že uporabljate kokain, naj bo to vsaj ekokokain, kupljen po pošteni ceni.

Ker so ponudniki odvisni od ocen na spletu, si ne morejo privoščiti nekvalitetne robe ali goljufanja strank (kar pa nikakor ne pomeni, da kdaj kakšen kupec ni kdaj ostal brez denarja in brez mamil, zato so pozneje razvili zapleten sistem depozitov, ki se sprostijo, ko je blago dostavljeno ). Naročena in z bitcoini plačana mamila na naslov kupca pridejo s klasično pošto v nevpadljivem zavojčku. Že v nekaj letih, napovedujejo, bodo internetni ponudniki mamil ulične dilerje izrinili iz posla, »tako kot je Amazon potopil neodvisne knjigarne«.

Kot so napisali v nekem članku, Silk Road je za mamila naredil to, kar je eBay naredil za rabljene stvari: ustvaril je na zaupanju temelječ sistem, ki koristi tako prodajalcem kot kupcem. Ampak na sodišču Ulbrichtu to ni nič pomagalo. »Zavedam se, da mi boste pobrali srednja leta, a pustite mi vsaj starost. Pustite mi nekaj svetlobe na koncu predora,« je prosil, a zaman. Sodnica mu je s petimi kaznimi, od tega dvema dosmrtnima, odločno utrnila poslednjo svečko upanja.

»Ross Ulbricht, nekega dne se te bomo spominjali kot ameriškega junaka,« je tvitnil neki občudovalec, »žal pa tega dne morda ne boš dočakal.« In drugi: »Kriviti Rossa Ulbrichta za ljudi, ki so predozirali z mamili, kupljenimi na Silk Roadu, je tako, kot da bi kmete, ki gojijo kikirikije, krivili za smrt ljudi, ki so umrli zaradi alergije na kikirikije.«

Vsi dobrodošli: kralj piratov je postal svarilni zgled za vse gusarje podzemnega interneta. Kar pa njih seveda ni ustavilo. Niti za trenutek. V samo nekaj mesecih po aretaciji Ulbrichta se je prodaja mamil na darknetu skoraj potrojila. Poleg mamil so iskana roba tudi ukradene kreditne kartice ali osebni podatki iz shekanih računov, človeški organi, ponarejeni dokumenti, s katerimi si je moč ustvariti novo identiteto, računalniški virusi, otroška pornografija, posnetki sekanja glav in drugi krvavi športi.

Žal pa za vsakim, ki ga policija ali druge varnostne agencije po mukotrpni in dolgi preiskavi aretira in spravi za zapahe, takoj pride kopica drugih. Tako kot trgovci z mamili so tudi trgovci z otroško pornografijo vedno korak spredaj – to je industrija v porastu, enako hitro pa napreduje tudi tehnologija, ki jo seksualni prestopniki uporabljajo, da se izmaknejo nadzoru in kazni. A po drugi strani napreduje tudi tehnologija, s katero bo mogoče nekega dne slediti pretoku digitalnega denarja, ki je zdaj še neizsledljiv.

Največja težava Tora, pravijo, je pravzaprav negativna publiciteta, ki se osredotoča na primere, kot je Ulbrichtov. Treba namreč je vedeti( in časopisi to redko omenijo), da so uporabniki Tora pretežno »navadni ljudje«, ki hočejo na internetu ohraniti zasebnost (in se ubraniti nadležnih oglaševalcev), ljudje, ki jih, upravičeno ali ne, skrbi nadzor velikega brata, novinarji, ki raziskujejo občutljive zgodbe, žvižgači, ki hočejo razkriti vladne skrivnosti, žrtve domačega nasilja ali zasledovalcev, ki hočejo pobegniti svojim mučiteljem. Ukiniti Tor samo zato, ker ga uporabljajo tudi (nekateri) kriminalci, bi bilo nesmiselno, ker imajo, pravič, zločinci za svoje aktivnosti na volj boljša (in hitrejša) orodja, kot je dokaj počasni Tor, in drugič, tudi če bi jim Tor vzeli, bi pač uporabljali kaj drugega.