Mateja J. Potočnik

Kakšnih trideset ali štirideset let je bila v družini Šeruga božična večerja vedno enaka: krvavice, kislo zelje, krompir v kosih z ocvirki in potica, a to so na mizi razrezali šele po polnočnici. »Danes koline niso tak presežek, kot so bile v prejšnjih časih – takrat so bile sveže in slastne, sploh pa jih nikoli ni bilo v izobilju. Vsi tiskani in elektronski mediji so polni vseh mogočih namigov, kako na božični ali silvestrski večer presenetiti družino, mi pa smo bolj za kaj preprostega, a kljub temu okusnega,« pravi Eva Šeruga, mlada sila Turistične kmetije Šeruga.

»Prvo pravilo, ki ga ob pripravi prazničnih obedov vsi dosledno upoštevamo, je, da ne kompliciramo in se nikoli ves dan ne ukvarjamo s pripravljanjem jedi. Raje se posvetimo drug drugemu, otrokom, tako da smo zvečer spočiti in dobre volje,« pojasnjuje Eva, ki je v kuhinji pred leti prevzela taktirko iz rok svoje mame Lili, brez katere pa – ob tem vsi prikimavajo – ta čudovita turistična kmetija, ki se razprostira v vasici Sela pri Ratežu, v rajskem miru doline Šerugovih, zagotovo ne bi tako dobro delovala.

V slogi in veselju. Čeprav sta gospodarica Lili in gospodar Slavko upokojena, sta v resnici še vedno zelo dejavna, tako kot sta bila dejavna pred štiridesetimi leti, ko se je Ljubljančanka Lili preselila k možu na kmetijo in predlagala, da v tej čudoviti naravi ustvarita turistični raj. Zadnje desetletje je ta predel vrhunsko osmišljen za oddih v objemu narave, hiše in poslopja so obnovljeni, pri čemer pa so povsod ohranili najlepše podrobnosti stare kmečke arhitekture. Poseben dodatek h kmetiji je stara dolenjska kašča, ki so jo sem prinesli pred leti, zdaj pa stoji tukaj kot kotiček za pobeg od sveta. Kadar zagori ogenj v kaminu, kadar zadiši po domačem čaju in Lili prinese sveže pečen kruh ter druge dobrote, Slavko nareže domače mesnine, Eva pa k vsemu temu doda sodobne kulinarične različice domačih jedi, doseže prijetno domačno vzdušje vrhunec. Tudi sin Rok je ostal doma in nadaljuje delo na turistični kmetiji, le sin Nejc se izpopolnjuje v New Yorku, kjer je šef v ugledni restavraciji. A tudi on se namerava nekega dne vrniti na Dolenjsko.

Življenje Šerugovih poteka na njihovi zemlji v slogi in veselju. Delo ne čaka in vsi člani družine so izredno delavni, pridni in dobrovoljni. Vsi so zaljubljeni v to svoje domovanje, v košček zemlje, ujet med potoki in v objemu gozdov. Na tej zemlji pridelajo vse, kar potrebujejo sami in kar ponujajo gostom. Oznaka domače surovine je v tej družini najbližje resnici, ker gre res za tisto, kar pridelajo s svojimi rokami. Pri Šerugovih diši po domačnosti v vsaki jedi in v vsakem kotičku domačije.

Tu je preprosto lepo. V domači kuhinji se zberejo vsi: Slavko, ki običajno vstane prvi in zjutraj na vso moč hiti, ker tako zahtevajo krave, svinje, kokoši, gozd …, se v topli kuhinji lačen pojavi okoli poldneva, ko že vse diši po dobrotah, ki jih pripravljata Lili in Eva. Mama in hči se takrat pogovarjata o tem, kako katero jed servirati, pripraviti in postaviti na mizo. Temu čebljanju mame in hčerke (ki se menda nikoli ne sporečeta) se pridruži dnevna izmenjava informacij med sinom Rokom in očetom Slavkom. Pod nogami se smuka muca, pred vrati čaka psica Ronka, v kuhinjo pa drug za drugim prihajajo vnuki – en fantek in tri punčke.

Gostje se tudi sami potopijo v to domačnost, uživajo v miru, še zlasti pa v slastnih kulinaričnih dobrotah. Pri Šerugovih je preprosto lepo, pravijo in se nenehno vračajo. V različnih letnih časih jih tukaj čakajo različna doživetja.

Čarobna zima, kakršne ni več. »Vsak letni čas prinese svoje čare. Zima je lahko tako zelo romantična in lepa. Pogrešam sneg, ker je takrat še posebej čarobno,« pravi Slavko. »Včasih ga je bilo res veliko. Da smo lahko peš odšli v šolo, je oče zgodaj zjutraj vpregel konja, ta je za seboj vlekel bruno, da je za nas otroke naredil prehodno stezico. Ko smo se po pouku vrnili domov, smo se vsi spravili na peč, da smo se dodobra pogreli. Na oknih so 'cvetele' ledene rože. Pravzaprav imam kar malce nostalgije po tistih lepih in resnično čarobnih zimah.«

Slavko pripoveduje tudi o skromnosti, ki je bila nekdaj tako samoumevna. »Zelo smo se veselili praznikov – božiča, in to predvsem zaradi hrane. Čez teden je bilo povsem samoumevno, da imamo na voljo zgolj skromno enolončnico, ki se je sama kuhala v krušni peči, medtem ko je mama delala. Pred božičem so v vsaki hiši zaklali prašiča, tako da so bili za božično večerjo krvavice, kuhano kislo zelje in juha. Gospodinje so obvezno spekle tudi orehovo potico. Piškoti so se pekli za okrasitev božične jelke. Krasili smo jo na božični večer. In te piškote smo nato poželjivo gledali ter kdaj pa kdaj kakšnega izmaknili, tako da je bilo božično drevesce vse bolj skromno,« se v smehu spominja. Pa tudi sladkorčkov, zavitih v papir in obešenih na vrvicah. Božično jelko so običajno podrli za svečnico in takrat so lahko otroci pojedli vse piškote in bombone, ki so še ostali, čeprav presušeni ali prepojeni z vlago.

Zgodba se nadaljuje. Slavko Šeruga je z vsem svojim srcem predan kmetiji in je zelo malo potoval po svetu. Raje je ustvarjal doma, na svoji zemlji. Njegov mlajši brat, svetovni popotnik Zvone Šeruga, je torej glede tega njegovo popolno nasprotje, saj so ga že od nekdaj srbele pete in je v njem od nekdaj živela želja po odkrivanju sveta. A tudi on ima v bližini svojo zidanico in  ob družinskih praznovanjih se pri njem zbere vsa družina.

Na videz je vse zelo romantično, je pa treba vedeti, da na takšni kmetiji nikoli ne zmanjka dela. Pravzaprav je težko dojeti, kako vse to obvladujejo, pri čemer si tudi vedno vzamejo čas za goste, njihove želje in potrebe ter celo za prijetno kramljanje. Štiri krave, telički, kakšnih sto piščancev, pet, šest prašičev, pet hektarov njiv, na katerih pridelajo vso zelenjavo za družino in goste. Vinograd, zeliščni vrt, jablane, ki niso bile nikoli škropljene, 16 hektarov gozda … Pridne roke niso nikoli opustile tradicije pridelovanja domače hrane. Beseda domače ima pri Šerugovih upravičeno prvinski prizvok.

Tem ljudem resnično nikoli ne zmanjka zamisli. Kmetija se pomlajuje, nadgrajuje in ureja. Res pa je, da vse skupaj ne bi bilo tako čudovito, če se ne bi Eva in Rok odločila, da bosta ostala na njej. Brez njiju se namreč ne bi nadaljevala zgodba, ki sta jo zastavila Lili in Slavko. In skupaj s kmetijo zdaj rastejo tudi vnuki, ki že po svojih močeh nadvse pridno pomagajo odraslim.

OKVIR: Šerugovi so za preprosto, a vseeno okusno, brez kompliciranja, da se na praznični večer lahko posvetijo drug drugemu. Za večerjo so pripravili: piščančjo pašteto na popečenem kruhku, govejo juho z zakuho, ješprenj, ujet med gozdne gobe, v  krušni peči pečeno telečjo kračko, zelenjavne priloge, krompirček, pirine štruklje, solato iz radiča, endivije in fižola ter potico.

Preberite še ...

· Kmetijstvo

Okoljske spremembe, energetska draginja – kako se prilagoditi novi resničnosti?

Pašteta

Potrebujemo: 20 dag piščančjih jeter, 5 šalotk, 3 stroke česna, sol, poper, svež peteršilj, 2 žlici oljčnega olja, močno rdeče vino.

Priprava: Na oljčnem olju vsako zase prepražimo sesekljano šalotko, česen in na drobno sesekljana piščančja jetra. Damo skupaj, posolimo, popramo in en del na drobno zmiksamo s paličnim mešalnikom, drugega pustimo le nasekljanega. Zalijemo z močnim rdečim vinom – Šerugovo ima kar 19 promilov, dodamo sesekljan peteršilj, premešamo. Medtem opečemo rezine dobrega belega kruha, še na toplega namažemo pašteto in postrežemo.

Ješprenj z gobami

Potrebujemo: 10 dag ješprenja, 20 dag gob (lahko jurčkov ali mešanih), 3–4 šalotke, maslo, sol, poper, peteršilj, 2–3 žlice sladke smetane.

Priprava: Ješprenj skuhamo v soljeni vodi na zob in oplaknemo s hladno vodo. V ponvi na maslu prepražimo čebulo, česen, dodamo narezane gozdne gobe, solimo, popopramo, malce podušimo, dodamo ješprenj, peteršilj in smetano, premešamo ter postrežemo kot toplo uvodno jed.

Telečja kračka iz krušne peči (ali iz pečice)

Potrebujemo: telečjo kračko (mlada teletina), sol, poper, gorčico, olje, čebulo, česen, jušno zelenjavo, žlico vina.

Pripravimo: Kračko nasolimo, popramo, premažemo z gorčico in opečemo na vročem olju. Prekrijemo jo s folijo, dodamo jušno zelenjavo in pekač potisnemo v peč ali pečico. Po kakšnih treh urah jo odkrijemo, odvzamemo zelenjavo, namesto nje pa v pekač damo narezan krompir, korenje, zeleno, šalotko, česen ... in pečemo še eno uro.

Odvzeto jušno zelenjavo medtem s paličnim mešalnikom zmiksamo, dodamo malce vina, svež peteršilj, timijan. Omako zlijemo pod pečeno kračko. Če ste pekli v lončeni posodi, jo preprosto postavite na mizo in postrežete. Kot prilogo lahko postrežete pirine štruklje.

Pirini štruklji

Potrebujemo: 0,5l vrele vode, 25 dag polnozrnate pirine moke, 2 žlici oljčnega olja, sol, 25 dag skute, 2 jajci, sol.

Priprava: V skledo damo skuto, sol in rumenjaka. Iz beljakov stepemo sneg in ga narahlo vmešamo v skuto. Moko poparimo, dodamo olje in sol ter na hitro zgnetemo testo. Še toplo razvaljamo in nadevamo z nadevom iz skute. Zavijemo v dobro pomaščeno alu folijo in počasi kuhamo v slanem vrelem kropu 20 minut. Ti štruklji se odlično podajo k mesnim jedem v omaki.

Revija Zarja št. 28, 29. 12. 2015

Galerija