Aljaž Konec iz Lipoglava pri Poljčanah, ki je v nedeljo dopolnil 12 let, je nekakšen čudežen deček. Da tako mlad ljubiteljski kuhar na tekmovanju pomete z vso konkurenco, ki jo sestavljajo odrasli, se ne zgodi vsak dan. Kuha ga je zanimala že od zgodnjih let, rad je priskočil na pomoč mami ali babici, sam je začel vihteti kuhalnico pri sedmih letih. Nič zapletenega, cvrtje jajc in peka zrezkov, zdaj, pet let zatem, se loti vsakega, še tako zapletenega recepta, ki ga prilagodi svojemu okusu. Kot pravi, je vsa skrivnost v začimbah.

Ne, kuhar pa že ne bom! Ko ga vprašam, kaj bo, ko bo velik, kot iz topa ustreli, da računovodja. Pove mi – še ena rahlo nenavadna reč – da ima rad matematiko. A zakaj si ne želi postati kuhar? »Kuhanje je konjiček. Kuham takrat, kadar si to zaželim, in tisto, kar si sam izberem. Če bo to poklic, bom pa moral kuhati vsak dan in tisto, kar mi bodo naročili drugi.« Mama Tanja, ki tako kot Aljaževa babica zelo rada kuha, pripoveduje, kako je Aljaž že kot majhen otrok pomagal, kadar so mesili testo ali delali rezance. »Zelo rad je krasil torte, zato sem mu vsako leto za rojstni dan spekla dve. Da je eno lahko okrasil čisto sam, drugo pa sem seveda jaz.«

Jaz kuham, mama pospravlja. Aljaževa mama se iz službe vrača pozno popoldne, zato si sam raje kaj skuha, kot da bi si pripravil sendvič. »Včasih me čaka doma skrbno in slastno pripravljeno kosilo in z veseljem ga pojem. A Aljaž skuha samo takrat, kadar si to sam zaželi in ga nikoli ne silim v to,« smeje poudari mama. In kako je s pospravljanjem, previdno potipam. Na Aljaževem obrazu se prikaže nasmešek: »Jaz kuham, mama pa pospravlja, saj si je treba delo malo razdeliti,« izstreli. »U, spomnim se, kako sem pripravljal čokoladni kolač in kako je bila kuhinja vsa črna od čokolade v prahu,« hudomušno pove deček, ki obvlada tudi peko peciva, z mamo pa se kuhe včasih lotita tudi skupaj.

Več v Jani št. 7, 14.2.2012