Samo Rugelj je ob četrti obletnici smrti s ponosom spregovoril o svojem očetu in nam o njem odkril marsikaj, česar doslej zagotovo nismo vedeli. Od tega, kako sta zjutraj skupaj telovadila pri odprtem oknu, seveda tudi pozimi, do tega, kako se je jeklenega psihiatra dalo omehčati. Samo Rugelj pa je žalosten, ker je Rugljeva terapevtska skupnost, v katero je vložil vse svoje življenje, takoj po njegovi smrti razpadla.

Vaš oče, dr. Janez Rugelj je ves svoj čas in energijo posvečal delu. Ste se kdaj zaradi tega počutili prikrajšani?

Ne, nisem se počutil prikrajšanega. Nasprotno, kot odrasel človek sem ugotovil, da je zelo vplival name, in to v pozitivnem smislu.
Kakšen je bil kot oče? Tudi tako strog, kakršen je bil menda do pacientov?
Z očetom sem živel približno do konca osnovne šole, potem sta se z mamo razšla. Med srednjo šolo se nisva pogosto družila, na fakulteti sva spet navezala stike. Povezana sva bila s knjigami, ki sem jih bral, on je to spodbujal, poleg tega sva skupaj hodila v hribe. Ja, seveda, po duši je bil vojak, tega ni mogel spremeniti nihče. Ta vzgojni princip je bil pri njem sprva zelo opazen, zato smo vsi njegovi otroci kdaj naleteli na njegovo strogost in kritiko. Od nas je zagotovo pričakoval odličnost, ni pa nikogar od nas pretirano silil v kaj. Sčasoma se je malo zmehčal.
Se ga je morda dalo kako obrniti v razmišljanju in omiliti to njegovo trdoto?
Če si imel res dober razlog ali argument, se ga je dalo. Pa saj sploh ni bilo tako hudo. Če si nekaj obrnil na šalo ali se naredil bolj nedolžnega, kot si bil v resnici, je uspelo. On je bil bolj jezen na odrasle ljudi, ki so se stalno izmikali odgovornosti in veliko stvari počeli narobe, je pa popolnoma razumel, če se je komu kdaj kaj zalomilo. Ni bil absolutist v tem smislu, da je samo njegove mnenje pravo, rad je pograbil dobre ideje in jih uporabil v programu, ki ga je ves čas dopolnjeval.
Njegovi metodi so radi očitali pretirano avtoritarnost. Kako pa jo ocenjujete vi?
Na splošno se mi zdi njegovo delo zelo pozitivno, seveda pa je bil njegov način dela zelo svojevrsten, nepopustljiv in dosleden. A vsi ti ljudje, ki jim je pomagal, so potrebovali prav tak pristop, saj drugače ne bi mogli ničesar spremeniti v življenju. Zelo pogosto so njegovi pacienti pred njim poskusili že vse drugo in so čisto nazadnje prišli k mojemu očetu. To je bila zanje zadnja možnost. Če si zavozil in si potem res hotel nekaj spremeniti pri sebi in izboljšati življenje, pa ti drugje ni uspelo, potem si pač sprejel njegovo metodo in si lahko uspel. Problem se je pojavil pri tistih, ki so hoteli do cilja po bližnjicah, kar ne gre in tudi on tega ni dopuščal.

 

Več v Jani št. 7, 14. 2. 2011

 

Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIĆ POTOČNIK