Najbrž bi se na letališču Jožeta Pučnika trlo več ljudi, če bi Mirela Korać z Bahamov prinesla kakšno lento. Pa je ni. A nič zato, dekle je dalo vse od sebe in zato smo nanjo še vedno ponosni. Je pa Mirela vsaj za nekoga zagotovo najlepša na svetu in v vesolju – za njenega fanta Alena, ki je z vročim poljubom in objemom na letališču poskrbel, da je bil Mirelin prihod domov prav zares ganljiv. Zdaj lepotico čaka nekaj dni, da zbere vtise in vsem, ki jo bodo o tem spraševali, poroča, kako je bilo, najbrž kaj dobrega skuha, potem pa se bo treba spet posvetiti obveznostim, ki jih kot miss universe Slovenije seveda še vedno ima.

Naše upanje, da bo Mireli uspel veliki met, se je najbrž najbolj napajalo iz uspeha Tjaše Kokalj, ki je bila pred dvema letoma na svetovnem izbiranju 11. in bila takrat najlepša Evropejka. A tokrat ni šlo tako dobro.

Znano je, da imajo ponekod prave lepotne tovarne, od koder prihajajo načrtno popolna dekleta. Venezuela slovi kot ena takšnih držav, in čeprav se vedno znova razvnemajo polemike, ali ima to sploh še kakšen smisel, je bila lani, ko je šov gostil Vietnam, za najlepšo v vesolju znova izbrana prav miss Venezuele Dayana Mendoza.

Tudi pri tekmovanju za miss universe se vedno znova razpravlja o zakulisju, o tem, od kod naj bo oziroma mora biti zmagovalka (največ jih je bilo doslej iz ZDA), o vplivu kapitala in številnih drugih interesih, saj je tekmovanje za miss universe zaradi svoje razširjenosti in priljubljenosti v svetu tudi velik posel.  Vedno znova se pojavljajo tudi primerjave s tekmovanjem za miss sveta, ki pa s svojo okostenelostjo in siceršnjimi težavami zadnja leta ni več prava konkurenca.

Dekletom, ki pometejo s konkurenco doma in se prebijejo na svetovno lepotno tekmo, je za vse to najbrž bolj malo mar. One hočejo predvsem unovčiti, tako ali drugače, svojo lepoto. Razpravljanje o tem, kolikšen delež ima pri tem pamet, je nesmiselno. In predvsem brez pravega sklepa.

Reči, da so lepotice, ki gredo na lepotna tekmovanja, kar povprek butaste, je nevzdržen stereotip; tudi če se v praksi na žalost pogosto potrjuje. Lepota je v današnjem svetu pač vrednota in ima (če hoče in zmore) tudi moč. V sodobnem svetu je vendarle težko slaviti le lepoto in pri tem zaobiti stvari, kot so ženska emancipacija, enakopravnost in podobno.

Zato ima tudi miss universe poleg sponzorskih nagrad in drugih ugodnosti poslanstvo – ozaveščanje o virusu HIV oziroma aidsu. Dvomim sicer, da lahko v globalnem smislu sproži kakšne pomembne spremembe oziroma sistemske rešitve. Lahko pa kakšno dobro stvar vendarle prinese njena karizma. Če jo seveda ima.

Praviloma naj ne bi oziroma ne more zmagati dekle, ki je zgolj lepa, pa naj bo še tako popolna v večerni obleki, nacionalnem kostumu ali kopalkah in ji uspe brez prevelikega zapletanja odgovoriti, da je njena največja želja mir na svetu. Žirija naj bi za zmagovalko izbrala dekle, ki ima v sebi poleg lepote in popolnega nasmeha »nekaj več«.
To je v Mireli Korać videla in prepoznala slovenska žirija, na Bahamih pa se je odločalo drugače. Krono je lanska venezuelska miss precej nepričakovano nadela 18-letni rojakinji Stefanie Fernandez.

Tako se je prvič v zgodovini tekmovanja za miss universe zgodilo, da je dve leti zapored zmagala tekmovalka iz iste države. Venezuelska lepotna tovarna očitno dela s polno paro, Stefanie pa je v lepotnem vesolju njen šesti zmagoviti produkt. Letošnja izbira bo zagotovo še nekaj časa, vsekakor pa do naslednjega tekmovanja, sprožala polemike. Dekleta z vsega sveta pa so se iz pravljice vrnila domov. Tako kot tudi Mirela.

Med najlepšimi je torej ni bilo. Zaradi tega pa se ne njej ne nam ne bo podrl svet, kajti ta vendarle stoji na drugačnih temeljih, kot jih postavljajo nasmejane lepotice.