Ob podpori sindikalistke Ane Jakopič sta se pretekli teden pred novinarje pogumno postavili čistilki Rajka Tomić in Zorica Zupan. »Danes sem prišla pred medije zato, da dam to kamenje s svoje duše! Tako ne gre več naprej!« je povedala Rajka Tomić, 46-letna mati samohranilka, ki so jo pred kratkim odpustili tako, da ji je na vratih pozvonil detektiv in ji izročil kuverto. Je namreč na bolniški, saj čaka na nujno operacijo. »Nočem po socialno podporo, nikakor ne bom šla ponjo – to je krivično, sposobna sem delati in si sama služiti kruh.« Kot neformalna predsednica sindikata, h kateri so se zatekale delavke in se ji zaupale, je bila po mnenju sindikalistov trn v peti vodstvu, še posebej eni od nadrejenih, ki jo je z grobimi besedami večkrat želela utišati. Rajka je vodilne nenehno opozarjala na kršitve, neznosne delovne razmere, bila je glasna, obveščala sindikat. »Priznam, borim se – za vse!« je dejala neustrašno in obenem izrazila razumevanje za strah svojih 15 kolegic, ki naj bi z njo prišle na soočenje z mediji, a so si v zadnjem trenutku premislile.

Prišla pa je Zorica Zupan, ki so jo s ŠCV premestili na osnovno šolo v Šoštanju, in potrdila njene besede: »Mi nismo delavci, ampak sužnji!«

Odkar dela za Aktivo čiščenje, se je Rajkino psihično in siceršnje zdravstveno stanje zelo poslabšalo. Poleg ponorelih normativov se je naposlušala žalitev in groženj, slabo plačo omeni nazadnje in skoraj mimobežno, čeprav lahko s 650 evri samo sanja o posojilu za lastno sobico. Noče tarnati, želi samo delati. »Rada delam, in kadar grem na šiht, se počutim, kot bi zadela na lotu!«

Delodajalec Aktiva čiščenje pričakuje, da očisti v osmih urah tako veliko kvadraturo, kot bi jo realno lahko popolnoma očistila v 24 urah. »V štirih urah sem morala očistiti devet učilnic, velika stranišča, ogromen hodnik in stopnišče, poleg tega pa je treba zalivati sobne rastline … Kolegica je morala v osmih urah počistiti dve nadstropji, učilnice, skupne prostore in športno dvorano. Veste, koliko miz je treba pobrisati samo v eni učilnici?!« pripoveduje Rajka in navede primer, ko je po osmih urah dela morala sodelavko naložiti v avto in odpeljati naravnost v dežurno ambulanto. Mnoge so na pomirjevalih, prizna.

»Pod prejšnjima direktorjema Aktive čiščenja in šolskega centra je bilo precej bolje, celo božičnico smo dobile. Najpomembneje pa je, da je delavce spoštoval, danes nas nihče več ne.«

3000 evrov za čistilko? A Šolski center Velenje je Aktivi čiščenje za čiščenje v dveh letih plačal skoraj milijon in pol evrov. Mesečno torej več kot 31.000 evrov, to je 3000 evrov za eno čistilko. Seveda moramo od tega zneska odšteti material za čiščenje in vzdrževanje modernih strojev, za nakup katerih je direktor Janko Pogorelčnik izjavil, da nikakor nimajo sredstev. Škoda, da nismo imeli časa, mene namreč ti moderni stroji in čistila zares zanimajo. Na fakulteti za družbene vede takih problemov niso navajali. Čudno, se čiščenje v Ljubljani in Velenju tako zelo razlikujeta?

Predvsem pa sindikalistka Ana Jakopič opozarja, da bi se morala država zamisliti nad spodbujanjem sporne prakse, ko se davkoplačevalski denar porablja za kovanje dobičkov zasebnih družb na plečih izkoriščanih najšibkejših delavcev. Absolutno nesprejemljivo pa je, da vodstvo šolskega centra (pa tudi profesorji) gleda stran, češ, to se nas ne tiče. Želijo se posvečati samo vzgoji in izobraževanju. Res lepa vzgoja, brigati se samo zase.

Za uvodoma navedeno kvadraturo šolskega centra bi po normativih potrebovali 26 čistilcev. Torej bi morali zaposliti minimalno dvajset čistilk in čistilcev, neuradne informacije s terena pa pravijo, da na centru vsakodnevno dela zgolj od sedem do deset čistilk. V podjetju Aktiva ta podatek zanikajo in pravijo, da center čisti vedno od 15 do 23 čistilk.

Ko smo Rajko Tomić poklicali dan po tem, ko je problematika završala v medijih, je povedala, da je Aktiva na šolski center že poslala dodatne čistilke.

Zdaj nas gledajo v oči. O ženskah, ki jih na Aktivi obremenjujejo do konca in čez, je mnogo zapisanega tudi v spletnih komentarjih. Tako študentke zdržijo pri njih največ štirinajst dni, nekatere ženske pa so prepričane, da je to dno dna v naši državi. In vsi gledajo stran! Ogromno je bolniških odsotnosti, glede na moji sogovornici pa so pomirjevala nekaj vsakdanjega.

Preberite še ...

· Zaposlitev

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Zato je nujno potegniti vzporednico s primerom dobre prakse, ki se je pred dobrim letom zgodil na fakulteti za družbene vede. Tam so po 26 letih dela z različnimi zasebniki zopet zaposlili čistilke. Ključno vlogo pri tem je odigral hišni sindikat, ob naklonjenosti in pripravljenosti vodstva, da se izkoriščanje čistilk konča. Čistilke na FDV so imele srečo, da se profesorice in profesorji, katerih kabinete in predavalnice čistijo, zavedajo in tudi poklicno ukvarjajo z vprašanji prekarnih delovnih razmerij. Tajnik Matej Zavrl se je zavzel za analizo stroškov in birokratske postopke ter ugotovil, da je bilo prepuščanje določenih opravil zunanjim izvajalcem konec prejšnjega stoletja popularen način krčenja stroškov, vendar se je izračun v zadnjih letih spremenil. Tudi takratni dekan fakultete prof. dr. Rado Bohinc je povedal, da so ponovni izračuni pokazali, da je za fakulteto ceneje, če ima čistilke neposredno zaposlene, ter da je delo kakovostneje opravljeno. Da o zadovoljstvu čistilk, o katerem smo se prepričali, ne izgubljamo besed. »Sicer sem na fakulteti čistila devet let, ampak zdaj sem res del njenega kolektiva, del osebja, občutek je povsem drugačen. Ko sem šla kdaj k prejšnjemu direktorju na pogovor, me sploh ni gledal v oči, tukaj pa so z nami tako zelo prijazni. Vse je čisto drugače. Čisto vse!« nam je povedala ena izmed njih.

Ni vse samo matematika. Boris Mance, predsednik visokošolskega sindikata na FDV, pravi, da so pogoji dela v javnem zavodu zagotovo drugačni kot pri zasebniku, ki gleda samo na dobiček. Brez vodstva, ki je pripravljeno stanje spremeniti, ne bo šlo, komentira velenjsko zgodbo. Brezbrižnost vodstva pa tudi profesorjev do tega, kdo čisti njihove prostore, ga ne preseneča – niti v ustanovah, kjer bi pričakoval zavzemanje za človekove pravice, humanost. »Družbenokritičnih znanstvenikov ni veliko, narava njihovega dela je individualna. Sem pa vesel ne samo za naše čistilke, temveč da so našemu zgledu sledili tudi na filozofski fakulteti. Ni vse samo v računici. Ne moremo gledati vse samo skozi matematiko. Če lahko nekomu omogočiš dostojno delo, je to vredno veliko več kot računica.« Mancetu se zdi nesprejemljivo, da se v naših izobraževalnih ustanovah tako ravna z najslabše plačanim kadrom.

Tudi direktorica Šolskega centra Ljubljana Nives Počkar je dejala, da je vedno vse odvisno od vodstva. Zato ker se ji tako zdi edino prav, zaposluje 14 čistilk. Čeprav so ji že svetovali zunanjega izvajalca, ostaja pri svojem in je prepričana, da to, kar daješ, tudi prejemaš.

Velenjske čistilke že nekaj časa kličejo po ukrepanju, prosijo, naj jim kdo le prisluhne. Rajko je pred dnevi klicala kolegica invalidka, ki so jo prestavili na drugo delovno mesto, in se ji zjokala. Katastrofa, pravi Rajka in prizna, da so tudi njo psihično dotolkli. Večkrat so ji dejali, naj zapre gobec, in ker tega ni storila, domneva, je dobila kuverto z odpovedjo. Zjokala se je pred direktorjem šolskega centra, ki jo je res na kratko sprejel, a ni dobila tolažbe. Njega zanima samo, da je čisto, z drugim naj se ukvarja Aktiva čiščenje. Roke umite, problem rešen, državna institucija pa čista.

Zarja, št. 15, 10. 4. 2018

Galerija