Katja Božič

Ko se nam je še pred začetkom poti pred domačo hišo zataknil gumb za dvižno posteljo in smo čakali na mehanika iz podjetja, kjer smo si sposodili avtodom, smo se že bali, da bo potrebno odhod preložiti. Pa se je k sreči res samo zataknil in dve uri kasneje, kot smo načrtovali, smo se končno odpravili proti Benetkam. Izkušeni avtodomarji so nas poučili, da se moraš opremiti s kar precej potrpežljivosti, ko se odločiš za tak dopust, še posebej, če se odpraviš na pot v času enega največjih krščanskih praznikov, kot je Velika noč. Že prvo noč smo ugotovili, da imajo prav. Čeprav smo se v Benetke pripeljali okoli pol desete ure zvečer, smo vseeno optimistično upali na prosto mesto na parkirišču za avtodome. Predlagali so nam, naj mesto rezerviramo, a nismo našli telefonske številke, zato smo poskusili na slepo. Seveda je bilo vse zasedeno. Sreča se nam je nasmehnila šele na tretjem parkirišču v okolici Mester. Izkazalo se je, da je pravzaprav odlično izhodišče do Benetk in naprej do otokov, kamor smo bili namenjeni. Avtobus, ki ustavi pred kampom, nas je odpeljal do glavne avtobusne postaje Benetk, postajališča za beneške vodne avtobuse vaporette pa so bila v bližini. Z enim od njih smo se tako odpeljali do verjetno enega najbolj slikovitih otočkov na svetu, Burana.

Veselje tudi na dolgočasen dan. Več kot o Buranu sem pravzaprav vedela o Muranu, znanem po muranskem steklu in delavnicah, kjer še vedno prikazujejo, kako nastajajo prekrasni izdelki iz muranskega stekla, sloviti po vsem svetu, ki smo ga prav tako obiskali. A na tako slikovito mesto, kot me je presenetilo v Buranu, nisem bila pripravljena. Vse te barve, ki te pričakajo v mestecu, te dvignejo in razvedrijo tudi na najbolj dolgočasen dan. Ker je ob našem prihodu deževalo in je bila vrsta ljudi, ki so skušali priti z otoka, neskončna, je bil moj prvi vzgib, da se tudi mi vrnemo. Še sreča, da tega nismo storili, saj se je kasneje naredil krasen dan in zelo bi mi bilo žal, da Burana ne bi videla.

Po barvi so jih prepoznali. Ko smo se sprehajali med ljubkimi hišicami, med katerimi je vsaka druge barve, se mi je zdelo, kot da sem obiskala slikarsko razstavo ali se preselila v otroško slikanico. Tu sploh ni mogoče narediti slabe fotografije! Otok je poseljen že 1500 let, tradicija pa pravi, da barvne hišice izhajajo iz najbolj zgodnjih časov: ko so ribiči pozimi odhajali na lov, so se domov pogosto vračali v megli in so svojo hišico prepoznali po barvi. Menda naj bi bila tudi njihova vesla v barvi hišice, da so jih prepoznale še njihove žene. Sicer pa danes domačini svojih hiš ne morejo prebarvati po svoje brez dovoljenja tamkajšnjih oblasti, ki jim na zahtevo pošljejo seznam sprejemljivih barv.

Navdih v repu morske deklice. Vsi otočki beneške lagune so nenavadno ravni in nizki; zgodovinarji in arheologi menijo, da je vsa površina nastala umetno. Prvotni prebivalci naj bi sprva zgradili več bivališč na kolih, ki so se sčasoma združila. Prostor med zgradbami pa naj bi napolnili z nanosom materiala, v glavnem močvirskega blata, ki ga je bilo na pretek, ko so izkopavali kanale. Burano, na katerem živi okoli 3.000 prebivalcev, pravzaprav sestavljajo štirje otočki, ki so med seboj razdeljeni z ozkimi kanali, zato je videti kot miniaturne Benetke, a bolj pisan. Hišice so lično urejene, okenske police krasi cvetje, ulice pa so polne trgovinic z domačimi ročnimi izdelki. Kiča, kakršnega smo sicer vajeni v obmorskih mestih, nisem opazila. Vse je lično in res ni škoda potrošiti kakšen evro za spominek. Vsepovsod je mogoče kupiti miniaturne buranske pisane hišice v različnih oblikah – kot magnetke, slike, beležnice. Nastajajo kar pred našimi očmi. Z veseljem sem namreč enega od lastnikov takšne trgovinice opazovala pri delu. Najraje bi se mu kar pridružila… Druge prodajalne so polne beneških mask, kjer domišljija ne pozna meja. Največ pa je seveda prodajaln z izdelki iz čipke, po kateri je Burano že od šestnajstega stoletja najbolj znan. Tehnologijo izdelave čipk z iglami so Benečani pripeljali s Cipra in jo začeli izvažati še v druge evropske države. Po upadu obrtništva v osemnajstem stoletju so čipkarstvo spet obnovili leta 1872, ko so na otoku odprli šolo čipkarstva. Zanimiva legenda o čipkah pravi, da so inspiracijo za njihove posebne bele vzorce našli v podobi zamaha repa morske deklice v valovih. Ena od zanimivosti pa je tudi zvonik pri cerkvi San Martino. Kar dvakrat sem pogledala, da sem se prepričala, da stolp resnično stoji postrani. Kot tisti v Pisi, le da je ta seveda neprimerno manjši. Pri svojih triinpetdesetih metrih je glede na svojo os nagnjen za skoraj dva metra!  

Pridem spet! Na Burano smo prispeli pozno popoldne, zato smo ga morali pravočasno zapustiti, če smo hoteli še podnevi priti do naše potujoče hišice, s katero smo se naslednje dni zapeljali v nove dogodivščine in nerodnosti, kakor prvi poti z avtodomom tudi pritiče. Ampak Burano me je res prevzel, zato komaj čakam naslednje priložnosti, da ga še podrobneje raziščem in se zlijem z njegovim utripom.

Več v reviji Jana št. 17, 26.4.2022