Mateja J. Potočnik

»Pojdi na Vogel, ne bo ti žal, tam dela moški, ki je tovarna pozitivne energije. Takih ljudi je malo in res bi bil prav primeren za portret v Zarji,« me je prepričevala ljuba mi prijateljica. In res sem poklicala na Vogel. Oglasil se je moški z globokim glasom in rekel dobesedno tole: »Dober dan, poklicali ste Ski hotel na Voglu, Rok pri telefonu. Kako vam lahko pomagam?« Mislila sem, da se šali, saj se tako oglašajo samo »roboti« v velikih novodobnih podjetjih, ne pa ljudje na več kot 1535 metrih nadmorske višine. Ko sem se predstavila in mu povedala, kako mi lahko pomaga, sva se oba začela nezadržno krohotati. Rok nima nobene nore življenjske zgodbe, pravi pa, »če nisi nor, pa tule gor 'rataš'«! Da se mu zaradi obilice dela čisto ne sfeclja, pa poskrbi njegov dobri duh, žena Alenka.

»Zdajle greva na pohod, vrneva se čez približno tri ure, prosim, Rok, do takrat nama skrij dva kosa tiramisuja,« je med vrati navrgel nizozemski par. Rok je vzel iz hladilnika dva kosa te sladice in ju prestavil v drug hladilnik. Že v dolini sem slišala, da je Rokov tiramisu nekaj posebnega, potrditi pa žal ne morem, ker ga sama nisem poskusila. Očitno bo držalo, da je res okusen, saj se prodaja kot vroče žemljice in ga hitro zmanjka.

Že kmalu po prihodu na Vogel sem ugotovila, da bo pogovor z Rokom naporna reč. Da bi se usedla in v miru pogovorila, je bilo popolnoma nemogoče! Gostje so prihajali in odhajali in vsi so želeli reči kakšno besedo z njim. Alenka, Rokova žena, s katero skupaj delata, je sicer stregla, kolikor se je le dalo, a brez Roka se je kar zabasalo, zato je ta najin pogovor vsakih nekaj minut prekinil in uredil, kar je bilo pač treba urediti. Vse z nasmehom na ustih. Pa Rok nima naučenega prodajnega nasmeha, ne, njegov je iskren in prihaja iz srca, zato je okoli njega vedno polno ljudi. Medtem ko je hitel z naročenimi stvarmi na teraso, od koder je božanski pogled na Bohinjsko jezero, so ga novi gostje cukali za rokav in spraševali, ali lahko tu gori tudi prespijo. Rok pa: »A spali boste? No, jaz na vašem mestu ne bi …« Zraven se je hudomušno režal in nadaljeval: »Če me sprašujete, ali sobe funkcionirajo, vam povem, da ja, zlasti če sta notri dva. Pa tudi otroke popazim, če je treba!« V tem stilu je nadaljeval z vsemi, ki so ga kaj vprašali. Ima namazan jezik, da je kaj, tudi angleščina zanj ni težava. Ta mu pride zelo prav, saj je med gosti veliko tujcev.

Z Rokom sem se pogovarjala po koščkih, drugače ni šlo. Zato bo tale portret malce »raztrgan«, narejen »po Rokovo«.

Gorski zdravnik za dušo. Fotografiranje je bilo posebno poglavje. Smešno za polulati!  Fotografinja je iskala prostor, kako bi čim bolj dobila v objektiv ne samo Roka, ampak tudi noro lepo ozadje. Ko je Roka že najmanj petnajstič postavila ob ograjo hotelske terase, se je na njena navodila, kako naj se postavi, stoično odzval s pripombo »madonca, ta hip se počutim kot Melanija«! Seveda je bilo fotografiranje zaradi krohota prekinjeno. Ko pa je Roka poslala ležat na ograjo, mi je šlo skozi možgane: našla sem ga, slovenskega gorskega zdravnika! Spomnila sem se namreč stavka legendarne Bernarde Jeklin, ki je v svoji tedenski kolumni v Zarji, v kateri pronicljivo spremlja spored televizij, zapisala, kako je na avstrijski alpski šarm gorskega zdravnika padla vsa ženska Slovenija in da je »glavna oseba gorskega zdravnika takšno utelešenje tipičnega slovenskega moškega ksihta, da kar verjeti ne moreš, da ga niso uvozili od nas«. Evo, Bernarda, Rok bi lahko igral slovenskega gorskega zdravnika! Ko sem to povedala Roku, smo se spet vsi krohotali. A on je bolj človek čajčkov, ki jih nabirata skupaj z ženo, in pogovorov, ki zdravijo dušo. Rok bi bil lahko take vrste »gorski zdravnik«.

Otroška naivnost. Ko sem po kakšni uri ugotovila, da v osrednjem prostoru hotela, kjer sta točilni pult in vhod na teraso, nikakor ne bom mogla izpeljati pogovora, sem Roka pocukala za rokav in mu zaukazala, da morava najti mirnejši prostor. »Prav,« se je strinjal in Alenki navrgel, naj ga pokliče, če ga bo potrebovala. Odpeljal me je v jedilnico, kjer se še močno čuti pridih socialističnih časov, pogled skozi steklena vrata pa je pripovedoval o raju. Neverjetna kombinacija, pomislim, socializem in božji kinč …
Ko sem Roka vprašala, kdo pravzaprav je, se je malce zamislil, potem pa me je svetlo pogledal in začel: »Sem mož, ki neizmerno uživa v druženju z ljudmi, v odnosih z njimi. Rad imam pozitivno energijo, če pa me kdo napade z negativno, jo takoj spremenim. V pozitivno seveda!« Mirno prizna, da je precej naiven človek. »Veš, jaz sem res naiven, čisto tako po otroško. To me je v življenju velikokrat prav 'živalsko' teplo. A kljub ne prav dobrim izkušnjam zaradi svoje otroške naivnosti si prav nič ne želim, da bi se spremenil.« Največje razočaranje njegovega življenja je bilo, ko je spoznal, da ni nujno, da dobro vedno zmaga nad zlim. Včasih žal zmagajo tudi slabe stvari. Vse to je seveda Rok, tako kot mi vsi, izkusil tudi na lastni koži.
Brez pričakovanj. »Lani sem se spustil v neko tako 'igro'. Z vsem žarom sem se lotil nove službe, ki sem jo opravljal, dajal sem vse od sebe, ne da bi pričakoval kar koli v povračilo. Pa sem bil hudo razočaran, saj sem ugotovil, da ljudje ne znajo sprejemati. Ne znajo vzeti niti najbolj preprostega nasmeha, ki jim ga podariš iz srca!«
Rok je po poklicu prometni tehnik in elektroenergetik. »Vsa ta znanja mi seveda pridejo prav, sem pa hvaležen za pameten nasvet, ki mi ga je dal profesor na elektro šoli. Rekel je: 'Veš, Rok, elektrika je edina ženska, ki se ne pusti šlatati, zato ti svetujem, da se lotiš česa drugega!'« Življenje je Roka odneslo zelo daleč od prometa in malo manj daleč od elektrike. Njegova velika ljubezen je kuhanje. »Nisem profesionalec, ampak kuham s srcem, včasih pa tudi s kuhalnico,« se je spet pošalil.
Modrosti starih. Da ima moj sogovornik zelo rad ljudi, kaže na vsakem koraku. Ljudje mu to z veliko mero vračajo. Po lanski slabi službeni izkušnji je brez težav dobil službo tu na Voglu, v Ski hotelu. Tudi tega posla se je lotil z odprtim srcem in obilo razdajanja. »Nič mi ni težko. Verjamem v to, da če si iskren do ljudi in se ne pretvarjaš, da si to, kar si v resnici, bodo tudi ljudje prišli k tebi. Tu ni nobene visoke filozofije. Ko sem začenjal, je bil hotel precej zanemarjen, enako je bilo tudi v okolici. Na obhodu okoli hotela sem srečal neko gospo, ki se je pritoževala, češ, poglejte, kakšna svinjarija je tod okoli, poglejte, polno kurjih drekov je pa svinjarije. Bila je gostobesedna in negativna kot hudič! Pa sem se začel malo pogovarjati z njo. Na koncu pogovora se mi je z nasmehom ponudila, da mi pomaga pri čiščenju. Vidite, tako to deluje, če si pošten in iskren do ljudi,« je Rok prepričan o svoji poslovni filozofiji.
Zase pravi, da ga privlačijo stvari, ki so malo drugačne, ne čisto običajne. Zanimivo je, da ima zelo rad starejše, do njih čuti globoko spoštovanje. To je v današnjem svetu, ki starim ljudem ni naklonjen, vsaj malo čudno, če že drugega ne. »So prava zakladnica znanja in izkušenj in žal mi je, da z njihovo smrtjo marsikaj izgine s tega sveta. Vsa svoja znanja bi morali dati naprej, mi pa bi jih morali sprejeti. Če bi bilo tako, bi bil svet danes drugačen. Moja stara mama je doživela 94 let in bila je dobesedno sonce mojega življenja. Letos je umrla in spomin nanjo je še kako živ. V življenju je ogromno pretrpela, a tega trpljenja na njenem obrazu ni bilo zaznati, vedno je bila dobre volje, res, pravi sonček je bila. Da o njeni modrosti sploh ne govorim,« je brez sramu pokazal svoja čustva, ki so se mu vzbudila ob spominu na staro mamo. Očitno je Rok podedoval precej njenih genov. Tu sva morala pogovor spet prekiniti, saj je Alenka pokukala skozi vrata in prosila Roka za pomoč. Kar izstrelilo ga je …
Najlepša ljubezenska izjava. Ko je bil Rok zaseden, sem se ozrla po gostih in jih spraševala, kaj jih je prineslo na Vogel. Gospa iz San Francisca je povedala, da je tukaj pristala »po pomoti«, in se zraven zvonko nasmejala. Hodila je po okoliških gorah in se ustavila v Ski hotelu. »No, tu sem spoznala Roka in njegovo ženo, hotela sem ostati samo eno noč, pa sem že teden dni tukaj. Počutim se kot Alica v čudežni deželi.« Zgodbe vseh gostov imajo rdečo nit – prišli so za eno noč, pa so kar ostali. Da, tako Rok in Alenka vplivata na ljudi.
Alenka in Rok sta skupaj že od osnovne šole, ko sta odrasla, sta postala par in se poročila. Imata tudi že dva odrasla sinova, Rožleta in Tilna, ki že spletata lastni življenjski zgodbi. »Midva z Alenko se res poznava že tako rekoč vse življenje in dobro 'se pobereva',« je po gorenjsko povedal Rok. Pohvalil je svojo ženo, ki ga sprejema takšnega, kakršen je, »pa sem sila naporen človek, veste, včasih sem imel ego, da bi ga lahko na tržnici prodajal«, je prostodušno povedal. Skupaj se lotevata vseh stvari v življenju, nabirata zdravilne rožice, delata čaje in kreme. »Za seboj imava tudi znano romarsko Jakobovo pot, Camino de Santiago. Prevozila sva jo s kolesi v pičlih šestih dneh. Na poti se nama je 'na polno' dogajalo, končala sva jo energijsko zelo povezana. Zdaj pa imava željo, da bi jo tudi prehodila.« Še mi pripoveduje o njunem zakonu – nič ga ne idealizira, pove, da sta kot vsi pari tega sveta imela slaba in dobra obdobja. Z leti pa se človek obrusi in odnos postaja vse lepši in globlji. »Midva imava en tak odnos – sploh ne vem, kako naj ti razložim, to ni samo navadna ljubezen,« je kar malo zastal Rok. Utihnil je in premišljeval. Potem me je pogledal z veliko nežnostjo v očeh in rekel: »Še danes jo vidim, v kaj je bila oblečena v prvem razredu osnovne šole.« Ljubezenska izjava, ki bi si jo želela slišati vsaka ženska!
Rok in Alenka imata željo, da bi ljudem predala vse, kar nosita v sebi. »Na nekakšni kmetiji odprtih vrat si želiva naučiti ljudi, kako je treba živeti z naravo. Pokazala bi jim rada tudi vrednote, ki počasi izginjajo s tega sveta.«
Hoja po robu. Rok zase pravi, da rad hodi po robu. To se kaže tudi v odnosu z ljudmi – včasih je morda težko, ker nima dlake na jeziku in ne nosi nobenih mask. To je privlačno, včasih pa tudi boli. »Ljudem tudi povem, da jih imam rad. Marsikdo je presenečen, nevajen je takih izjav. Jaz pa to moram povedati, kaj bo človek naredil s to mojo izjavo, je pa njegova stvar,« malce trdo po gorenjsko pove. »V prejšnji službi sem objel kuharja in mu povedal, da ga imam rad. Kako mu je bilo nerodno, najrajši bi se v zemljo vdrl! Ljudje niso navajeni iskrenosti in bližine,« je kar malo hudo Roku.
V njegovem življenju je čutiti globoko duhovnost, ki ne spada v nobeno religijo, in mu to tudi povem. V odgovor se samo nasmeje, oba pa ugotoviva, da nimava toliko časa, da bi se globlje lotila tudi te teme. Na kratko pa je povedal, da verjame vase in da spoštuje vse, na kar se ljudje obračajo, da bi dobili duhovno uteho. »No, ne maram pa ljudi, ki govorijo o duhovnosti, a sami tega ne živijo. Prav zabavam se tudi ob novodobnih gurujih, ki delujejo po načelu 'strižem, brijem, rujem zobe'. Imajo mnogo 'ovac' in jih uspešno strižejo! To je postalo že prava 'masovka',« je do duhovnih šarlatanov kritičen Rok.
Alenki, ki je vse dopoldne in še malo čez zaradi pogovora za ta članek potrpežljivo prenašala Rokove krajše in daljše odsotnosti, je bilo že počasi dovolj. »Rok, nehaj no že govoriti, midva morava delati,« je malce v šali oponesla Roku. Ne vem več, kaj ji je Rok odvrnil, a s smehom na ustih je odšel po servirni pladenj in se lotil dela.
Z besedami v resnici zelo težko opišem, kakšen odklop lahko doživite na Voglu. Treba je poskusiti. Sicer mi ni najbolj všeč, da se moj članek bere kot oglas, ki nagovarja, da obiščete tale točno določeni kraj. A k vragu, pri Roku in njegovi Alenki na Voglu je res fino!

 

Zarja št. 32, 9. 8. 2016