Revija Zarja

Z Leonom se poznava tako rekoč »od mladih nog«, z Radia Študent, ki letos praznuje 50. obletnico. Kasneje je Leon delal v oglaševanju in piarju, si po »brci v rit« pred 17 leti ustvaril lastno podjetje, na povabilo urednika začel pisati kolumne za pol leta, a so se potem raztegnile na 19 let in jih piše še danes. Zbral jih je v knjigi 100 tekstov za 60 let (dopolnil jih je pred kratkim), v njej je 60 kolumn, 30 komentarjev in 10 skic. Leon pravi, da leta niso pomembna, so le številka. In pravi še marsikaj. Z navdušenjem, s smehom, z razmislekom.

V oči mi je padla vaša fotografija s predavanja, na katerem ste razčlenili svoje ime, in tam je pisalo: črka L – len. Ta označba mi je bila zelo všeč. Leon, pa len?

Ljudi učim, da morajo iz črk, ki sestavljajo njihovo ime, sestaviti nekaj, kar jih opisuje in iz česar lahko naredijo zgodbo. V sodobnem svetu nikogar več ne zanimajo življenjepisi, zanimajo jih zgodbe. Povej mi svojo zgodbo! Zgodba pa potrebuje neke ključne besede. In tako lahko s svojim imenom poveš vse svoje ključne lastnosti.

Ampak lenoba ni ravno nekaj, s čimer bi se človek hvalil, ali pač?

Lenost je pri meni sinonim za odnos do življenja, nočem pregoreti in se hvaliti s tem, da delam noč in dan. Ne tekam naokrog in ne govorim, kako nimam časa, ne zanima me kvantiteta, ampak kvaliteta. V vsem, tudi pri denarju. Tisto, kar delam, skušam narediti čim bolje. Lenoba pomeni tudi pravico nečemu reči ne. To je zame temeljna pravica, neke vrste svoboda. Tega ne bom naredil danes, ne mudi se. Saj nikoli nič ne uide.

Slovenci radi veljamo za pridne, delavne, celo garaške. To je sprto z vašo filozofijo.

To je stereotip, ki je za Slovence veljal v nekdanji Jugi. Mislim, da smo Slovenci marljivi. Mišljenje, da je lenoba nekaj groznega, je napačno. Vzeti si jo je treba brez slabe vesti. Že od Radia Študent – od koder se midva poznava – skušamo stereotipe postavljati na glavo.

Če danes rečeš kapitalistu, lastniku podjetja, ne, te lahko odpusti.

Na tem planetu smo vsi skupaj na počitnicah. Vsi smo v prvem razredu. Zato bi bilo dobro, da bi se tako tudi počutili in živeli. Bivanje tu jemljem kot začasne počitnice, in zato je tu dovoljena lenoba.

A treba je preživeti.

Nekateri ne morejo brez dela, drugi ob njem trpijo. Kimam ideji temeljnega dohodka. A upam, da veliko ljudi dela iz užitka. Če v ponedeljek čutiš črve, ko greš v službo, je škoda tvojega časa in življenja.

Vi ste si iz svojega dela naredili konjiček. Ali obratno.

Vedno sem se gibal v medijih, piarju, oglaševanju ..., na koncu je bilo logično, kaj bom počel. A tega ne bi počel že 17 let, če me ne bi enkrat direktor vrgel iz službe.

Aha, kdo pa je bil to?

Sandi Češko mi je rekel, naj si poiščem novo službo. Na Studiu Moderna sem vodil agencijo za direktni marketing Indirekt. To brco sem potreboval, da sem naredil zgodbo, in zdaj se že 17 let ukvarjam s treningi, predavanji, svetovanji, delavnicami, nastopi, ki se tičejo komuniciranja. Nekoč sem predaval direktorjem velikega podjetja in jim rekel, da je najboljše, kar se jim lahko zgodi, to, da jih odpustijo, ker bodo potem začeli razmišljati, kaj jih v življenju zares veseli, kaj bi radi počeli. Gledali so me z začudenjem in me nikoli več niso povabili. (nasmeh)

Torej ni najpametneje vedno povedati tistega, kar človek v resnici misli.

Nasprotno. Držim se pravila: »Povej tisto, kar misliš, četudi te stane službe.«

A takrat, ko vas je Češko odpustil, vam najbrž ni bilo vseeno.

Sandi Češko je vizionar. Ukvarja se z resno industrijo. Ne bom pozabil, ko je pred 20 leti, ko je bil Amazon samo spletni prodajalec knjig, rekel, da bo to postala največja firma na svetu. In imel je prav. Morda je tudi vizionarsko predvidel, da je bolje, če me brcne v rit, da bom počel nekaj svojega. (smeh)

Danes ste mu hvaležni?

Absolutno.

Pri črki E od imena Leon ste zapisali, da ste energični. Kako?

Trdim, da je v življenju treba pokazati strast, čustva, neko energijo. Vsakomur rečem: »Pokaži mi strast! Ne prodajaj mi prepisanih besedil, pokaži nekaj svojega!« Kot smeh je tudi energija nalezljiva, druge potegneš za sabo. A tudi slaba volja je nalezljiva. Zato bodimo energični, strastni do tega, kar počnemo, do hobijev, športa, življenja. Če nekdo reče z enakomernim glasom: »V prostem času se rada družim s prijatelji, hodim v naravo in tečem ...« Kje je tu strast? Pokaži mi strast do druženja, kolesarjenja, teka, povej mi zgodbo.

Lahko tudi jokamo? Kadar izgubimo v športu? Pri golfu, recimo.

Golf je drugi najtežji šport v svetu.

Kateri pa je prvi?

Skok s palico. Pri golfu je toliko elementov, dobrega udarca ne moreš nikoli ponoviti, ker strokovnjaki pravijo, da tega udarca nimamo v genskem zapisu. Zato se ga učimo vedno znova.

Kaj vam daje golf?

Dve temeljni življenjski navodili: ne hvali se, bodi skromen – takoj, ko se hvališ, te lopnejo po glavi, v golfu zgrešiš udarec. In druga: ni preteklosti, šteje samo naslednji korak. Ukvarjanje s preteklostjo te zablokira in zafrustrira, prejšnji neuspehi te zavirajo in v tebi se naseli strah.

Na golf se lepijo številni stereotipi: da se ob njem dela biznis, da je zelo drag šport, ki si ga lahko privoščijo tisti z ogromno časa in denarja. Drži?

Ne. Golf stane toliko kot smučanje, pa polovica Slovencev smuča. Švedi obožujejo golf, ker se je nekdanji predsednik Olof Palme odločil, da bo iz tega naredil nacionalni nesnobovski šport, rekreacijo. Pa še tole bom rekel: za tiste, ki nočejo hoditi v naravo, na Rožnik ali v hribe, je golf najboljši šport – si zunaj, štiri ure hodiš, to je zagotovo boljše kot biti v fitnesu, v telovadnici.

Pred kratkim ste dopolnili 60 let. Vas to kaj obremenjuje?

Ne. Ne bom se važil, da sem tematiziral smrt, je ne razumem. A ista vprašanja, glede smisla življenja, končnosti, let, sem si postavljal že pri petnajstih.

Celoten pogovor z Leonom Magdalencem si lahko preberete v 14. številki tiskane revije Zarja (2.4.2019) ali pa v elektronski obliki, na Trafika.si.