Igra, ki krepi prijateljske, družinske in tudi poslovne vezi

Začelo se je tako, da je Darko Šifrer, ki je po izobrazbi matematik, patentiral dvanajstransko igralno kocko – dodekaeder. Idejo zanjo je dobil med igranjem igre backgammon. Nato pa so se v okviru družine odločili, da bodo te igralne kocke uporabili pri družabni igri Človek, ne jezi se, ki z dvema kockama poteka štirikrat hitreje in zabavneje. V to sta se poglobila še Darkova hči Irena in njen mož Matej Tomažin. Skupaj so igro nadgradili, tako da je zanimivejša za otroške možgane, vajene virtualne hitrosti in pestrega dogajanja.

Ireno Tomažin poznam predvsem po njeni dejavnosti v zvezi s projektom Zdrava juhica. Ime je preprosto, v resnici pa se ta diplomirana pravnica predano ukvarja z ozaveščanjem o pomenu zdrave prehrane pri otrocih. Je ustanoviteljica zavoda Kalejdoskop, pred kratkim pa je postala tudi vodja seminarjev Family lab Slovenija, ki je domača veja mednarodne organizacije Family Lab International. Projekt družinskega laboratorija je na podlagi štiridesetletnih izkušenj na področju družinske terapije in svetovanja zasnoval ugledni danski družinski terapevt in pisec Jesper Juul. Irena je torej vsestransko dejavna, kar je očitno v navadi tako v njeni primarni kot tudi v njeni sedanji družini.

Oče Darko Šifrer je matematik, ki je zelo znan v šahovskih krogih, je pa tudi član Mense Slovenija, ki je del Mense International, društva, katerega poslanstvo je odkrivanje in promoviranje inteligence. Darko je poleg tega velik ljubitelj anekdot in ugank kot oblike širšega in poglobljenega razmišljanja, tako da se že poraja knjiga, ki bo poseben preplet zanimivih doživetij in opažanj avtorja, podkrepljenih z nešteto ugankami z različnih področij. Njegova babica ga je seznanila z igro Človek, ne jezi se in na ta druženja za mizo ima Darko še posebej lepe spomine. Pozneje je strast do družabnih iger prenesel na svoje otroke, zdaj pa še na vnuke.

Matej Tomažin je priznan ekonomist in projektni menedžer. V minulem letu je bil še posebej odmeven njegov projekt virtualnega vzpona na Triglav. Tudi on se ni mogel upreti razpravam o tem zanimivem družinskem projektu, tako da je prispeval vrsto idej za igro Človek, ne jezi se – evolucija.

Kaj se novega dogaja na kvadratu iz kartona? Igra se zdaj igra z dvema 12-stranskima igralnima kockama (dodekaedroma), ki imata dvakrat po šest pik v različnih barvah. Dodekaeder je po obliki bliže krogli kot klasična kocka, zato se vrti lepše in hitreje ter tako preprečuje nameščanje pik pri metu. Med raziskovanjem novih pravil se je ustvarjalcem zdela smiselna rešitev, da nadgradijo tudi klasične figurice in jih spremenijo v hitrejše avtomobilčke. Hkrati so se domislili še tega, da se na avtomobilčke pritrdijo zabavne nalepke, ki kažejo različna čustva in razpoloženja, nastajajoča med igro. »Z nalepkami na avtomobilčkih smo dosegli, da so dovoljena različna čustva in razpoloženja, ki se porajajo med igro, kar nato sproži pogovore o soočanju z jezo, veseljem, užaljenostjo, neuspehom itd.«

Tu je Irena našla področje, ki jo poklicno zelo zanima, to je mediacija oziroma alternativne oblike odpravljanja sporov ter mirno in konstruktivno urejanje različnih nesoglasij. »Igra Človek ne jezi se – evolucija je vsekakor lepa priložnost za treniranje zaznavnih veščin, ki nam pridejo prav pri izzivih, s katerimi se ukvarjamo v vsakdanjem življenju – na primer s tem, da izid igre ni vedno takšen, kot bi si želeli. Družabne igre so hkrati lepa priložnost za soočanje s situacijami, v katerih nam sreča obrne hrbet. Večkrat ko se s tem srečamo v igri, lažje se s porazom oziroma s podobnim izzivom soočimo tudi v resničnem življenju. Ob družabni igri skupaj ugotavljamo, da so čustva del igre in življenja, da torej ni nič narobe, če smo kdaj jezni, žalostni ali veseli. Pomembno je, da vztrajamo do cilja in da svoje avtomobilčke varno pripeljemo v garažo,« pravi Irena.

Besedilo in vsebine za nove načine igranja te družabne igre sta pripravila z očetom, ideje za nove načine igranja pa so nabirali v okviru širše družine, pri prijateljih in znancih, pa tudi na številnih prireditvah, kot so Festival Lent. Festival iger, Otroški bazar ... »To je bila zabavna in poučna izkušnja,« pravi Irena. »Seveda je lažje dati otroku v roke telefon kot pa se igrati družabne igre in se med seboj pogovarjati, a ne pozabimo, da so družabne igre dober način preživljanja skupnega prostega časa in sproščanja po vsakdanji napetosti. Prav zato so se ohranile in razvijale skozi stoletja. Hkrati ponujajo tudi lepo priložnost za učenje o medsebojnem sodelovanju, o potrpežljivosti, vztrajnosti, poštenosti, strateškem in logičnem razmišljanju. Dobra igra zagotovo krepi medsebojne prijateljske, družinske in tudi poslovne vezi.«

Irena poudarja, da dobra didaktična igra povečuje otrokovo motivacijo, spodbuja razmišljanje in bogati znanje, ga uči prilagajanja, sproščenega odpravljanja težav in zasledovanja ciljev ob upoštevanju vnaprej določenih pravil. »Pri tem imamo zelo pomembno vlogo starši, ki lahko otroka spodbudimo in usmerjamo k višjim in zahtevnejšim ravnem igre ter mu omogočimo, da jo prilagodi svoji starosti.«

*  Igra Človek ne jezi je nastala v Indiji okoli šestega stoletja. Imenovali so jo Pačizi, poznamo pa jo tudi pod imenom Kraljeva igra Indije. Eden od prvih dokazov, da so jo igrali v Indiji, so ilustracije igralne plošče v jamah Ajante. Igra je bila izredno priljubljena, igrali so jo tudi vladarji. Eden od njih, Džalaludin Muhamad Akbar, je uporabljal kar žive figure. Konec 19. stoletja so eno od različic igre Pačizi predstavili v Evropi. V Veliki Britaniji so jo okoli leta 1896 patentirali pod imenom Ludo, kar v latinskem jeziku pomeni Igram. Danes je ta igra znana pod različnimi imeni.