Karavana okusov

Začelo se je s potovanji s sinom po Evropi; v skoraj vsakem velemestu so na vsaj enem trgu ali parku kraljevali tovornjački s hrano, tako imenovani »food trucki«. Mateju se je zdelo čudno, da val ulične kulinarike na kolesih še ni pljusknil v Slovenijo. Pa se je zgodil covid, ko je bilo vse zaprto. Dogodkov, kjer je bil prej Beer Bulli reden gost, preprosto ni bilo. Poroke, rojstni dnevi, poslovni dogodki … vse je bilo odpovedano. A nekaj je ostalo – dovoljena je bila strežba na prostem. In tako se je porodila ideja: »Če ni organiziranih dogodkov, kamor bi bili povabljeni, jih organizirajmo sami. Kontaktiral sem nekaj lastnikov tovornjačkov s hrano, jim predlagal, da poskrbim za organizacijo in papirje, oni pa za pestro ponudbo. Vsi so bili takoj za in rodila se je Karavana okusov,« nam pove »oče« prvega potujočega festivala ulične hrane v Sloveniji, ki vse poletje do pozne jeseni ob vikendih razveseljuje ulične gurmanske sladokusce.

Prijateljsko si pomagajo

Na festivalu Karavana okusov, ki poteka po dva dni v mnogih večjih krajih po Sloveniji, je med tovornjačkarji čutiti pravo prijateljsko, skoraj že družinsko vzdušje. »Res smo postali fina druščina iz različnih delov Slovenije, ki se vsakih 14 dni sreča v drugem mestu. Kljub temu da smo drug drugemu na neki način konkurenca, ni tiste nezdrave tekmovalnosti. Med seboj si pomagamo, takoj ko je potrebna kakršnakoli pomoč, bodo v nekaj sekundah prišle roke z vseh koncev trga, neprestano si posojamo stvari, od tehnike do sestavin. Kadar ni gneče, se družimo, debatiramo, rešujemo svet (smeh). Imamo tudi nenapisano pravilo – karavanarji si med seboj nič ne računamo,« pripoveduje Špehar, šofer Karavane, seveda z legendo Beer Bullijem na čelu.

Karavana okusov

Lovi ravnovesje

Preberite še ...

· Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Zanimive štorije, ki se jim dogajajo na tem kulinaričnem potovanju, Matej redno objavlja na spletni strani. Kar nekaj se jih je nabralo, od počenih gum, odpovedanih zavor do izzivov z birokracijo, ko na občini dobiš odgovor »samo preko mojega trupla«, ali tega, da moraš vdreti v lastno prikolico, saj so ključi ostali na notranji strani vrat. A karavanarji ne poznajo ovir in si hitro priskočijo na pomoč. Začelo se je s šestimi tovornjački, sedaj jih je v njihovi »družini« že, če verjamete ali ne, 28. »Kateri od njih bo prisoten in koliko jih bo, je odvisno od številnih dejavnikov: velikosti prostora, pričakovanega obiska, razpoložljivosti elektrike, eni potrebujejo tekočo vodo, drugi ne, skratka, rekel bi, da nekako uravnoteženo kolobarimo. Jaz sem ta, ki lovim ravnovesje med ponudniki – razmerje sladko-slano, vsaka prikolica ima v ponudbi le ene vrste pijače, med obiskovalci, mestnimi možmi, smetarji, lokalnimi tehniki, potem so tu še varnostniki in policija, če ne pozna ozadja, si človek ne more misliti, koliko ljudi je vpletenih, da se takšen dogodek sploh lahko zgodi.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.

revija Jana