Zarja Jana

V osrčju te zgodbe se šopiri francoski telekomunikacijski kolos Orange, ki je bil prej znan kot Télécom. A to je bilo v časih, ko je bilo podjetje še del francoskega ministrstva za pošto in telekomunikacije. Potem ko so v deželi dišečih vin in smrdljivih sirov svoj Télécom privatizirali, je zazevala 50 milijard dolarjev velika finančna luknja. In tako se je novo vodstvo odločilo, da bo odpustilo kar 22.000 delavcev … Ali slabo šestino vseh.

Skozi vrata ali skozi okno. Sledilo je nekaj, kar je francoski tisk označil za »teroristično kampanjo nad delavci«. Glavni arhitekti te orgije odpuščanja so bili predsednik upravnega odbora Didier Lombard, njegova desna roka Louis-Pierre Wenes in vodja kadrovske službe Olivier Barberot. In glej ga zlomka, to so bili tudi glavni obsojenci v zgoraj omenjenem procesu!

Delavci v javnem sektorju so vsaj v Franciji še vedno tako zaščiteni, da jih iz podjetja ni možno brcniti kar brez razloga. Tako je vodstvo skovalo načrt, s katerim je podložnike želelo prisiliti, da bi odpoved dali sami. »Politika destabilizacije« je mnogo premil opis. Preko svojih valptov na terenu so trije čelniki namreč podjetje prepojili z ozračjem strahu in splošne bede, kar je vsekakor doseglo svoj namen.

Delavce so tako recimo silili, da sprejmejo nove službe daleč od doma. Predpisovali so jim nedosegljive norme, za povrh so jih ves čas premeščali na delovna mesta, za katera niso bili niti približno usposobljeni. Prodajalci so bili mirno premeščeni na mesta tehnikov – karkoli, samo da se jih znebijo. Lombard je svojim pribočnikom z reptilsko hladnokrvnostjo naročil, da morajo zaposleni iz podjetja »ali skozi okno ali pa skozi vrata«.

Nobenega obžalovanja. No, večina jih je šla skozi vrata, nekateri pa dejansko skozi okno. Svojci so sodnikom opisovali, kako so se delavci zaradi vsega zgoraj popisanega obešali, skakali z mostov in nadvoznic, se metali pod vlake … Eden od uslužbencev se je zabodel v trebuh med delovnim sestankom. Neka druga gospa se je izkazala za še posebej uslužno uslužbenko in je podjetje res zapustila skozi okno. 57-letnik s štirimi otroki, ki je za podjetje delal več kot trideset let, se je zažgal na Télécomovem parkirišču blizu Bordeauxa.

V sodnem procesu so se tožniki osredotočili na 39 primerov med letoma 2006 in 2009. 19 samomorov, 12 poskusov samomora in 8 primerov hude depresije. Nekateri so za sabo pustili poslovilna pisma, v katerih so za svoj obup obtožili sveže privatizirano podjetje. Vseh drugih samomorov in poskusov samomora tožniki niso uspeli neposredno povezati z delovnimi razmerami.

Trije glavni obtoženci so seveda zanikali vso odgovornost za samomore. Pa saj jih vendar sploh nismo osebno poznali, so nedolžno čivkali. Lombardov odvetnik je sodišču zagotavljal, da je bilo restrukturiranje nujno in da je njegov klient s svojim ravnanjem rešil podjetje ter ga spremenil v močnega mednarodnega igralca.

Odpuščanje na krilih smrti. Brat enega od zaposlenih, ki si je življenje vzel leta 2008, je njihovo obnašanje komentiral: »Ves proces niso pokazali nobenega obžalovanja. Ves čas so krivdo valili na podrejene. Do njih tako čutim samo gnus in prezir.«

Odvetniki tožnikov so ceno izgubljenih življenj in morja bolečine postavili na dva milijona evrov. Sodišče jo je postavilo na dobrih 100.000. Lombard je bil obsojen na štiri mesece zapora in plačilo 16.000 evrov kazni, z zaporom in globami sta bila kaznovana tudi njegova glavna pribočnika … Orange pa mora izkašljati dobrih 80.000.

»Globa« je glede na imenitne nove finančne bilance podjetja kvečjemu pregrob izraz. Pesimisti bi vse skupaj mirno lahko interpretirali, da je sodišče poslovnim elitam poslalo jasno sporočilo, da je odpuščanje na krilih smrti povsem legitimen poslovni model. Optimisti pa opozarjajo, da je še kako pomembno, da je bil v Franciji delodajalec prvič spoznan krivega kolektivnega nadlegovanja delavcev. Kar bi lahko bil precedenčen primer v podobnih zadevah v prihodnje.

Krvavi pir. Vsem skupaj nam to utegne priti še kako prav. V javnost pronica čedalje več pričevanj o srednjeveških zaposlitvenih praksah in strupenem delovnem okolju. Le da ne gre za indijske tekoče trakove ali vietnamske znojilnice, temveč za najbogatejša podjetja tega sveta.

Uslužbenci v Facebookovi menzi v San Franciscu so v preteklem letu večkrat demonstrirali, ker morajo imeti zraven še dve drugi službi, da si lahko sploh privoščijo najemnino. Tudi javni sektor je v razvitem svetu čedalje lažji plen vsesplošnega krvavega pira. V Veliki Britaniji si je med letoma 2011 in 2017 vzelo življenje več kot 300 do kosti zgaranih medicinskih sester. Tudi one so morale zaradi torijevskih varčevalnih rezov ob vseh svojih rednih obremenitvah tezgariti še po lokalnih picerijah, da so lahko plačale elektriko.

Da ne omenjamo gromoglasnika »nove ekonomije« po imenu Amazon, ki svoja orjaška koncentracijska taborišča – sortirnice postavlja v krajih, kjer je brezposelnost izredno visoka. Torej tam, kjer drugih priložnosti za delo zlepa ne bo. Ko se je v enega izmed teh obratov vtihotapil novinar Daily Maila, je lahko na lastni koži izkusil, da podjetje svoje delavce obravnava »kot živali«. Goni jih do roba fizičnega sesutja – in pogosto še dlje.

(Nekatera poročila so govorila celo o tem, da Amazon tako varčuje, da nekatera skladišča sploh nimajo urejene klime … In da je bil zaradi tega v peklenskih poletnih mesecih pred njimi trajno parkiran rešilec. Čakal je, da bo omedlele delavce prepeljal do najbližjega zdravnika, ker se je to očitno pač bolj splačalo, kot če bi podjetje investiralo v znosne delovne razmere.)

Profitna veselica izžemanja. Gotovo ne bo odveč omeniti, da Amazon vratolomnemu izplenu navkljub doma v Ameriki zvezni vladi ne 2017 ne 2018 ni plačal niti centa davkov. Leta 2018 je bilo ugotovljeno, da mu po vseh olajšavah zvezna vlada dejansko dolguje okrog 130 milijonov dolarjev. Nekaj malega denarja, ki ga je Amazon prihranil pri zdravju delavcev, je pač pametno investiral v davčne čarovnike.

No, če smo že pri davkih in dobičkih, ne moremo mimo še enega podatka. Kot je na straneh naše revije že lani opozoril vodja ljubljanske Delavske svetovalnice Goran Lukić, je skupni neto dobiček slovenskih podjetij samo z 2015 na 2016 narastel za 70 odstotkov. Še enkrat: 70 odstotkov! Gre za uradni podatek Ajpesa.

Pa naj dvigne roko tisti, ki si drzne oznaniti, da so tak skok slovenski menedžerji zabeležili na račun odličnega upravljanja! Ne, številni strokovnjaki opozarjajo, da je bila ta profitna veselica dosežena predvsem z načrtnim izžemanjem novodobnih dninarjev.

»Taki profiti so mogoči le, ker so se naši delavci že tako navadili na klimo sistematičnega izkoriščanja,« je jedko komentiral Lukić. »Mnogi se sploh več ne zavedajo, da ni prav, da imajo namesto mesečnega plačila urne postavke. Ali pa da delajo 270 ur na mesec. Ali da za ure, ko dežuje, sploh niso plačani. Ko jim poveš, da to ni v skladu z zakonom, je to zanje začetek nekakšne šok terapije.«

Prav zato bi morala odločitev francoskega sodišča odmevati tudi v zavesti slovenskega galjota. Tudi pri nas namreč še ni bil povsem razmontiran sistem zaščite delavčevih pravic, ki so jih s krvjo izborili naši pradedje.

»Samo ne smeš nasesti na laž, da zakonodaja nič ne pomeni in da je itak samo mrtva črka na papirju!« nam vsem skupaj polaga na srce Goran Lukić. »To je samo voda na mlin delodajalcev … In ko pristane na to logiko, začne delavec prav aktivno sodelovati pri svojem izkoriščanju. Če poznamo in uveljavljamo svoje pravice, pa se lahko doseže marsikaj!«

* Naj dvigne roko tisti, ki si drzne oznaniti, da so tak skok slovenski menedžerji zabeležili na račun odličnega upravljanja! Ne, številni strokovnjaki opozarjajo, da je bila ta profitna veselica dosežena predvsem z načrtnim izžemanjem novodobnih dninarjev.

Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 53, 30.12.2019