Andrej Križ

Da niso pogumne samo na intervencijah, ampak tudi ko se je treba preleviti v modele in stopiti pred fotografski objektiv, so lani jeseni dokazale prostovoljne gasilke iz Hoč. Posnele so koledar, na katerem so razkrile ravno toliko, da so pritegnile pozornost moškega sveta in požele odobravanje žensk. Za izziv so se odločile zaradi finančne pomoči društvu, nakupa oblačil za desetino, malo pa tudi zato, da bi v svoje vrste privabile še več žensk, pravijo.

S koledarjem pa so hkrati odgovorile tudi moškim kolegom, ki so jih izzivali, da se s čim takim pač ne upajo spoprijeti. Na koncu so morali priznati, da so tudi pri najbolj grobih predstavitvah gasilskih del dekleta videti naravnost odlično! Ko so se odločile, so v mesecu dni uredile vse, so nam pripovedovale Iris, Katja, Tamara in Tina (del ženske desetine), s katerimi smo se srečali kje drugje kot v hoškem gasilskem domu. Snemale so ves dan, s fotografijami pa so želele predstaviti svoje gasilske izzive. »Naporno je bilo, a zelo zabavno,« je povedala štiriindvajsetletna desetarka Ines Samastur.

Krst na prvi intervenciji. Gasilstvo je zadnja tri leta del njenega življenja. Zapisala se mu je po naključju, ko je delala v baru gasilskega doma. Opazovala je dekleta na vajah in spremljala razburjenje ob vsaki intervenciji. Čutila je, da bi bila rada del tega, da bi rada pomagala ljudem. Ko pa je na gasilski veselici spoznala še svojega fanta, gasilskega navdušenca, ki ima doma mini gasilski muzej, se izzivu ni več mogla upreti. Lani je s štirimi kolegicami opravila gasilski tečaj in danes lahko brez mentorja opravlja naloge kot vsi gasilci. Nikoli ne bo pozabila svoje prve resne naloge gašenja požara, v katerem so gorele bale sena. V obsežni intervenciji je sodelovalo pet društev, gasili pa so kar dva dni. Ko je napetost minila in je bil požar pod nadzorom, so si jo kolegi privoščili s krstom. Kako drugače bi jo lahko krstili kot z vodo! »Mokra sem bila od glave do pet,« se smeji. Občutek, da je naredila nekaj dobrega, da je nekomu pomagala, jo je povsem zasvojil. Vsa dekleta imajo pozivnik, in ko se ta oglasi, greš! Nekoč je prihitela kar v pižami. »Ko se mudi, nihče ne gleda, kaj imaš na sebi, ko pa se vrnemo, se lahko čemu smejemo. Nekateri pridejo tudi v copatah.« V Hočah imajo približno trideset intervencij na leto. Poleg gašenja požarov so nepogrešljivi pri poplavah, snegolomih, vetrolomih, je razložila dvaintridesetletna Katja Barišić, ki se je na gasilskih tekmovanjih preizkušala že v osnovni šoli, v najstniških letih pa sta se s prijateljico Sanjo v Hočah, kjer je Katjin oče poveljnik, znova včlanili. Čeprav je opravila gasilski tečaj, na intervenciji še ni bila, ker ima družino in vedno nekaj pride vmes. »Me pa vedno stisne, ko slišim sireno,« pravi. Enaindvajsetletni Tina Florjančič in Tamara Predan pa sta v društvu dejavni že od osnovne šole. Odkar imajo tako dobro ekipo, so v gasilskem domu še pogosteje, saj se rade družijo, pa tudi sicer so nenehno v stikih. Če nimajo gasilskih vaj ali delovnih akcij, se pridružijo pregledovanju opreme in čiščenju gasilskih avtomobilov ali pa načrtujejo društvene akcije.

Več v Zarji, 21.3.2017