Metka s hišne številke 15

Pisane škornje ima rada, tiste rdeče z belimi pikami pa še posebej. V Bobija, svojega moža, se je zaljubila, ko jih je imela deset, in potem ga je nekaj let čakala. Kino v Račkem gradu je bil usoden, pa kakšen ples, da sta še danes skupaj. Želela je študirati jezike, a je bilo v tistih časih po vojni bolj praktično postati ekonomist. Želja po učenju tujih jezikov pa nikoli ni uplahnila in tistega dne, ko sva se srečali, mi je mimogrede kar nekaj misli povedala v latinščini. Še se jih spomni iz gimnazijskih let. »Pesnik se rodiš, za govorca pa se je treba izuriti.« Hitro ugotoviva, da raje kot govori, piše, saj globlje pride s pisano besedo. Skoraj na nobeno prepreko ne nasede. Domišljija se prebudi, in ko Metka sede v svoj kotiček v mansardi, se takoj potopi v svet junakov, ki jih ustvarja v svojih zgodbah. Vedno jo navdihne kakšen resničen dogodek, pove, ampak potem pa ga precej po svoje začini.

So junaki resnični in kje jih najde?

Ima dar, da se lahko vživlja v najrazličnejše vloge, kadar seveda piše ... Lahko je najstnica z globoko izrezano majčko in biserčkom v popku, ki jo osvajajo avtomehaniki, ali ostarel vdovec, ki še vedno lazi za ženskami, najraje na pokopališču. Njeni liki so prepričljivi in v njih boste prepoznali, če ne samih sebe, ljudi, ki vas obkrožajo. Naj samo na kratko predstavimo Franca, vdovca, ki bo gotovo v navdih kakemu možakarju, ki je prepričan, da še ni za v staro šaro. Franc svoje žrtve išče na pokopališču. Ko jih prijazno pozdravi, jim pomaga nesti kanglico z vodo, začne hvalit cvetje na grobu. Veliko dobrih fraz ima na zalogi, a jih dozira z občutkom, piše Metka. Franc po cvetju na grobu ve, od katere lahko kaj pričakuje. »Gerbere, no, bom prebavil, čeprav oholih nimam preveč rad. Nageljni, hm, ta se pri luči ne bo slekla, tradicija in sram jo mučita. Lilije, pazi, pazi, France, težave na vidiku, se boš trikrat tuširal, preden te v posteljo pusti ... Če se plastične rože na pesku bahajo, vem, da bo šlo zlahka. Take so praktične in ekološko osveščene.« Takšen je France, ki iz rokava stresa še veliko nasvetov, kako do prave ljubice, čeprav iskreno prizna, da ga pri vsaki kaj zmoti, zato se ne omejuje le na eno lokacijo in se rad udeleži še kakšnih rokodelskih krožkov, pa tudi literarnih večerov. Natančne lokacije nam Metka ni zaupala, kje ga je našla in koliko je resničen, tudi ne, menda pa je prav Franc plod njene domišljije in nima kaj dosti opraviti z resnico.

Pisanje ji pomaga

Že večkrat smo slišali o pisanju kot o dobri terapiji, pobegu v svet, ki si ga izmisliš in kjer je vse mogoče. Ta, ki piše, se počuti svobodnega, posebno če piše zase. Metka je odprta za zgodbe ljudi, posebno za tiste, od katerih radi pogledamo stran. Nobenih predsodkov do drugačnih nima. Vsi, ki dihajo, se ji zde domači. Pravi, da se ji zdi veliko bolj grozljivo, če bi bili vsi enaki, k čemur tako stremi današnja družba. Tam na svojem domu, v katerem stene vsakih nekaj let prebarva v drugačne pisane odtenke, rada prisluhne tudi takim, od katerih številni zbežijo. Ne zdržijo, ker je njihov svet preveč drugačen in bi jih raje kam zaprli, da jim ne bi kvarili njihove popolnosti. In potem jih ni malo, ki res pristanejo v ustanovah za duševno bolne, v norišnicah, kot so rekli včasih. Metka pa prav v njih prepoznava bogastvo. Posluša jih in sliši, zato se radi zatečejo k njej. Bolijo jo krivice.

Bobi in Despot

Bobi je Metkin mož, Despot pa njen zvesti pasji prijatelj. Oba sta Metki zelo pri srcu in jo spremljata na vsakem koraku. Bobi bi bil po tiho rad ves čas poleg svoje ljube in Metka ga ni izločila v trenutku, ko bi mi mogoče radi samo njo osvetljevali, jo hvalili, kako da dobro piše, jo fotografirali v njenih najljubših škornjih in na vrtu, ki tako bujno uspeva. Bobi ostaja z nami in potem za nekaj časa odide in se spet vrne, ko začuti, da njegova prisotnost ni moteča. Pove, da je nekoč je živel na gradu, račkem gradu, ki so ga nedavno obnovili in bi nam ga rad pokazal, kot še toliko čudovitih kotičkov tam okoli, kjer živita skupaj dlje kot mogočen oreh, pod katerega senco smo se zatekli. Metka v mreži, on na klopci ob Despotu, ki ju spremlja že 15 let, pa je zdaj bolj kot ne na koncu svojega pasjega življenja. Tako nežna in prizanesljiva se zdita drug z drugim in s kužkom, najbrž vsak s svojo zgodbo, ki jo poznata le sama. Dobra človeka, tudi starša Boštjana, ki je pri petih letih zasadil tisti mogočni oreh, pod katerim smo se spoznavali. Brez prevelikih želja kar gre, sta se strinjala zakonca, posebno če se človek nauči biti zadovoljen s tem, kar ima. Tisto, kar boli, kar skeli, pa se da tudi malo pretentati. Metkino pisanje in vrtnarjenje, pa obiskovanje kulturnih prireditev (še posebej omeni kulturno društvo Norost v gradu Cmurek, kamor so nekdaj umikali prav take ljudi, ki Metko med drugim navdihujejo, duševno prizadete, je danes bogato kulturno stičišče. Tam Metka vodi bralne krožke) ter skrb za manj močne in ponižane odvrnejo temne misli in svet pobarvajo v barve, ki jih vsak izbere sam. Metka izbira žive in pisane.

Odlična opazovalka časa, v katerem živimo, je.

 Še malo h knjižnim junakom! Ne moremo mimo Jane, ki se trudi zanositi; ženske, ki ima vse, le otroka ne. No, ima celo preveč, vsaj glasov v glavi, ki ne utihnejo vedno, ko bi si ona želela. In potem ji vsadijo zamrznjenčka. Najprej enega, pa drugega in še zadnjega, tretjega. »Utripaj, pikica, zaboga, utripaj, malo zamrznjeno upanje,« si je želela bodoča mati, ki ji otrok ni bil namenjen po naravni poti, medtem ko je njena sojunakinja že na naslednji strani za vsak svoj spodrsljaj morala plačati z nosečnostjo. Prva bi dala vse za otroka, druga pa ni prenesla misli, da bo nekoč mama. »Nobenih osladnosti o žrtvovanju, blagoslovljenem stanju – ali pa bruham,« je rekla. In ta, ki si ni želela, je donosila, za tisto s tako veliko željo pa ne vemo, kako so se stvari končale, ker Metkine zgodbe dopuščajo tudi odprte konce.

Te človeške usode, o katerih se na glas ne govori veliko, zna Metka nežno in neboleče približati. In zdi, se, da je ona malo kot ena od junakinj, ki se sicer ne baha s kakimi nobel doktorskimi nazivi, ampak v sebi premore bogastvo besed. Zna z besedami. Pestuje jih. Shranjuje, natančno kot ozimnico. In nekaj teh je skoraj pri svojih 70 poslala v svet, med nas.

 Zarja št. 36