Morda zato, ker je prvi varuh odnosov v prehranski verigi po duši in srcu kmet, ki ga je preživljal por, in zato seveda pozna vse zanke, nepoštena ali nekorektna pota v naši prehranski verigi. Morda zato, ker je s študijem, z magisterijem in doktoratom v agronomski znanosti dokazal, da debel krompir ni nujno posledica neumnega kmeta. In morda tudi zato, ker je delal v agropodjetju na terenu in ker zdaj dela v šolstvu, kjer je še vedno dekan Visoke šole za upravljanje podeželja GRM. Zaradi ljubezni do zemlje, ki mu je bila položena v zibelko, lahko le držimo pesti, da mu bo uspelo počistiti, kar se je nabralo na tem področju. Znanja, poguma in volje ima namreč na pretek!

Prijavil sem se malo za hec, da vidim, ali zmorem, že lani in predvsem zato, ker sem bil kot kmet, ki se ukvarja s pridelavo hrane na kmetiji v Vodicah, v zadnjih šestnajstih letih deležen res nepoštenih praks. Inovativnost trgovine proti kmetu ali proti majhnemu tržnemu proizvajalcu je bila res neizmerna – danes bi temu lahko rekel res nepoštena praksa pri odkupu. Deležen sem bil štiristoodstotne marže, naš domač por smo prodajali po 180 tolarjev za kilogram, v maloprodaji je stal kilogram 720 tolarjev –  do leta 2002 so bile marže v trgovini res vrtoglave, kasneje nikoli več tako visoke, a še vedno visoke. To so nepošteni odnosi, a težko bi rekel, da je marža nepoštena, kajti kmetje smo se s trgovino dogovorili, po kakšni ceni bodo odkupili naše izdelke; vprašanje pa je, ali je pravična. Res je tudi, da dvajset ton pora ne moreš prodati na tržnici in da torej ni bilo izbire – a odkupna cena je bila nepravična.

Kako to, da ste se odločili za študij in tudi doktorat?

Saj je kar nekaj doktorjev agronomije na tem svetu (smeh), res pa je, da se vsi ne ukvarjajo s kmetijstvom. Sam imam še vedno svoj vrtiček, saj sem se pridelovanju zelenjave zaradi higiene za obdobje opravljanja del varuha odpovedal. Ne glede na moje poslanstvo in na to, da sem učitelj, trdim, da moraš biti umazan od zemlje, sicer izgubiš nit, stik s seboj: sam sem prej ril po zemlji, kot hodil, odtlej je v meni vcepljena ljubezen do zemlje in polja, ljubezen, ki mi je ostala. Obiskoval sem kmetijsko šolo GRM v Novem mestu, kjer sem zdaj dekan (nasmeh), ker pa sem si želel postati kmetijski svetovalec, sem študiral naprej. Svetovalec je bil zame bog, prišel je, znal je, vzel vzorce, naredil analizo tal in načrt, pomagal je razvijati kmetijo – to je bilo poslanstvo, ki sem si ga želel! No, dela v svetovalni službi se ni dalo več dobiti, ker pa sem med delom v gospodarstvu videl, da mi manjka znanja pri razumevanju nevidnih procesov rasti v rastlini, sem ob delu naredil najprej magisterij, nato pa še doktorat, a tega za hec, da bi videl, ali sem sposoben.

Ste na domači kmetiji pomagali tudi med službo in študijem?

Ja, seveda, vedno, razen ko sem bil v srednji šoli v dijaškem domu, toda kot študent sem si z zelenjavo že zaslužil denar, da smo šli študentje lahko na morje in na en pir (smeh). Niso bili več časi, ko bi takšna kmetija lahko preživela in bi še kaj ostalo – a prvi tolar sem zaslužil na kmetiji. Moja ljubezen do zemlje ostaja, vedno sem trdil, da se v kmetijstvu da nekaj narediti. Saj sem slišal, da sem kmečko naiven, a ne pristanem na izjave, da se na kmetih nič več ne izplača – to sem občutil na svoji koži, kajti z lahkoto bi živeli od dela na kmetiji, če bi ostal brez službe.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 15, izid: 14.4.2015).

---