Ne bom vas dolgočasila z razlago te kratice, ki jo pozna večina prekaljenih novinarskih mačkov, pa tudi športno navdihnjena začetniška zelenjava. Letos praznuje 50 let, kar smo v sončni Kranjski Gori precej bučno proslavili. In ker so nekateri zmagovalci včasih pozabili odnesti medalje, pa tudi majice in kakšne podarjene smuči z zgodovinsko patino so se našle, smo se lotili še dražbe. Zbrali smo 500 evrov za otroke iz projekta Botrstvo. Saj na tem je skiž zmeraj gradil – na medsebojnem prijateljstvu in solidarnosti. Tudi med razpadanjem Jugoslavije, ko smo bili najbolj sprti, so iz Slovenije potovali na jug paketi za kolege novinarje, ki so se znašli na bojiščih in pogoriščih.

Vsaka zgodba se nekje začne in skiževa se je porodila sredi hladne vojne, ko so se dogajala mednarodna srečanja – politiki so se po njih mrko razšli, novinarji pa tudi. Francoski kolega Gilles de La Rocke si je razbijal glavo, kako bi mednarodno druščino novinarjev pripravil do druženja in dialoga, šport se mu je zdel najboljša bližnjica. Tako se je leta 1955 v francoskih Alpah zbralo 65 novinarjev iz devetih držav, tudi Jugoslovani so bili zraven. V prvo jugoslovansko reprezentanco so s precejšnjo težavo zbrali tiste, ki so po lastnih izjavah znali smučati (izbirne tekme ni bilo), na prvenstvo so šli v hudo neenotni opremi, kakšen tudi s sposojenimi smučmi. Po tistem so se naši vsako leto na kateri od belih strmin šli tekmovanje, da bi izbrali popotnike na svetovno prvenstvo – nobena skrivnost ni, da so bili to v glavnem Slovenci, smučišča pa v Sloveniji. Organizacija je bila zelo približna, tekmovalci največkrat niso vedeli, kaj bodo jedli in kje bodo spali, ali bodo tekmovali v slalomu ali veleslalomu, čas so merili s štoparicami … in tako dalje.

Improvizacija je šla hudo na živce kolegom iz mariborskega Večera, zato so se odločili, da bodo zadevo organizirali na Pohorju, in to tako, kot je treba – s sponzorji, kulturnim prenočevanjem, spodobno hrano, z brezplačnimi vozovnicami za žičnico in s slovesno sklepno večerjo. Bilo je pozimi leta 1968 in jugo skiž je takrat dobil svoje uradno vodstvo. Poslej je bilo srečanje vsakič drugje in novinarske hiše so sodelovale pri organizaciji, novinarjem tekmovalcem so ponekod dajali plačan dopust, celo kakšna dnevnica je padla. Ojej, kakšni časi!

Jahorina 1978. V službi sem bila tretje leto in kolegi iz mariborskega dopisništva Dela so mene in Majdo Struc pregovorili, naj greva smučat na Jahorino. Pa saj ne znava, sva rekli. Se bosta pa naučili, je rekel Fredi Klipšteter, najslavnejši štajerski novinarski in športni mentor. Obljubil je, da bo imel tečaj. Pa sva šli, jaz sem si opremo sposodila od prijateljice. Ognjeni krst sem doživela pred sedežnico, kjer je že stala cela vrsta smučarjev. Za začetek si nisem znala zapeti smučarskih čevljev in Fredi je že malce izgubljal živce. Zapelji se do sedežnice, sedi gor, se bomo potem na vrhu pogovorili, kako naprej, je rekel in se odpeljal. Ko sem se končno premaknila na smučeh, me je pri priči tako spodneslo, da sem podrla celo vrsto čakajočih smučarjev, sama pa sem obležala na hrbtu s spodvitimi nogami na smučkah, ki se niso hotele odpeti. Kar precej dela so imeli, da so me odvozlali, postavili na noge in zložili na sedežnico. Na vrhu so jo morali ustaviti, da so me spravili dol. Fredi je meni in Majdi pokazal osnove pluženja, potem pa oddivjal v dolino. Junaško sem se zapeljala čez nekakšen kucelj in pristala v globoki jami, kamor sem zgrmela ritensko. Tudi tokrat se smučke niso odpele … v dolino sem se potem peljala s sedežnico s smučkami na rami, Majda pa je se je dol trmasto odpravila peš – v megli in divjem sneženju. Takrat si najbrž nihče od večerovcev ni mislil, da bo nekoč njihova glavna urednica.

Po tistem ni bilo več priložnosti za tečaj, saj je bil skoraj ves teden snežni metež. Smo pa veselo žurirali in gnjavili bosanski organizacijski odbor za zimske olimpijske igre leta 1984, da organizacija takšne prireditve pač ni šala. Kar je bilo precej nevarno početje, saj so vsi goreli od ponosa in navdušenja, da oni olimpijske igre imajo, čeprav ne znajo smučat, mi (ki znamo) pa ne.

Naslednjo zimo sem šla na čisto pravi smučarski tečaj. Bil je na hribu ob potoku in učitelj je imel veliko dela s tem, da nam je preprečil zimsko kopanje. Zadnji dan smo šli na otroško vlečnico v Kranjski Gori, lilo je kot iz škafa, mi pa smo se vozili gor in dol in vriskali od zadovoljstva. Vsi normalni smučarji so bili poskriti v okoliških bifejih. Na novinarsko smučanje sem tisto leto šla že primerno poučena, in če odmislim zgodovinsko zaščiten kozolec, ki sem ga skoraj podrla, in da sem se nekoč po zasneženih stopnicah pripeljala naravnost v picerijo in pristala v šanku, kakšnih hujših izgredov nisem povzročila. Moram pa priznati, da je na novinarskih smučarijah nastalo lepo število humoresk, ki so jih z zadovoljstvom brale podobne nerode kot jaz.

50 let pozneje. Tudi letos bi moralo biti jubilejno smučanje na Pohorju, a žal ni bilo nobenega zagotovila, da bo dovolj snega. V Kranjski Gori ga pač naredijo, še sreča, da je bilo dovolj mrzlo! Pridružil se nam je tudi generalni sekretar mednarodnega skiža, Anglež Mike Powse, ki kar ni mogel prehvaliti, kako dobro smo vse skupaj organizirali in kako se znamo zabavati. In kako mu je bilo lepo pri nas. Ko smo ga začeli spraševati o brexitu, je zagodrnjal, da prijetnega razpoloženja noče kvariti s kletvicami, ki bi nujno spremljale njegov komentar o izstopu njegove domovine iz EU.

Kaj se je zadnja leta spremenilo? Večina novinarjev smučarjev prihaja samo za tri dni in ne več za ves teden, nekateri pridejo samo tekmovat. Ne le da mlajši kolegi nimajo časa za druženje, tudi denarja jim po pravici povedano primanjkuje. Prekarci pa si smučanja sploh ne morejo privoščiti. Dopustov seveda ne dobijo več, dnevnic tudi ne, delodajalcev v glavnem ne briga, če s prvenstev nosijo kolajne. V petdesetih letih, kar obstaja skiž, so Slovenci prinesli domov kopico pokalov in kolajn, v mednarodni smučarski druščini smo resnična velesila. Zveze, ki jih imamo z novinarji po drugih državah, so zavidanja vredne. In čeprav nismo več skupaj, še zmeraj prihajajo na naša smučanja kolegi iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Klinc gleda politiko!