Revija Zarja

Vmes se občasno infiltrira novica, ki nakazuje spremembe v svetovnem redu. Komu koristi?

Britanska premierka Theresa May je pravkar obiskala novega ameriškega predsednika Trumpa in sinoči sem ujela njen govor oziroma pridigo članom republikanske stranke v Filadelfiji. Ker naj bi predsednik Trump zmago dolgoval podpori ekstremno pobožnih republikancev, tudi takih, ki vztrajajo, da je Zemlja ploščata, so besede hčere vikarja (anglikanskega župnika) odjeknile z dodatno težo. Bo lahko ukrotila »the Donaldove« nesprejemljivosti, kot je mučenje zapornikov?

Družbeni dogodki me fascinirajo, a trenutno me ženejo domače obveze. Včeraj so odšli pleskarji in čez kakšno uro pridejo prijatelji iz Kanade na poti v svojo počitniško hišo blizu San Rema. Z eno roko še brišem sledi pleskanja, z drugo segam po preoblekah za blazine. Z balkona bi morala odnesti stole za primer, če bo začelo deževati. Naj prej pospravim kopalnico, da me obiski ne prehitijo?

Velja, da lahko moški počnejo samo eno stvar ob istem času, ženske pa da znamo žonglirati z več, celo s številnimi opravki naenkrat. »Multitasking« po angleško, večopravilnost po slovensko. Tako naj bi evolucija na(d)gradila ženske za vodenje družine. Če je to res, sem zgrešila svoj spol. Ukvarjam se lahko samo z eno nalogo, da jo dobro opravim. Ko končam, se naslednje lotim stoodstotno. V idealnem primeru bi bilo vmes nekaj predaha, da si reprogramiram možgane, ampak ne živimo v idealnem svetu, vsaj jaz ne.

Ravno v tem trenutku se mi dogaja ta neobstoječi vmesni čas, ko se moram iz pleskarske faze preusmeriti v pospravljavsko. Pleskarji, ki so z mojim zadnjim ostrim nožem rezali karton in plastiko in mogoče pritegovali vijake, so se odkupili s potrpežljivostjo in pomagali prestavljati mojo posest iz ene sobe v drugo in nazaj. Zdaj ničesar ne najdem, dnevna soba je do višine ramen zastavljena s kartonskimi škatlami in stoli in predalniki in z bolj ali manj zloženim tekstilom in svetili, občasno se tudi kaj zlomi. Ne najdem stvari, ki sem jih imela pred očmi še prejšnjo minuto, se pa pojavljajo take, ki jih leta ni bilo na spregled. Kako so se mi vse te stvari vrinile v življenje, ko pa tako nerada kupujem?

Te dni, ko ne utegnem do novic, razmišljam o družbenih spremembah ob značilni in razširjeni izjavi, ki me skrbi. Eden od pleskarjev, mlad fant, se je pobahal, da ne sledi medijem, češ da imajo vsi lastnike z interesi in da ga politika ne zanima. Obenem je popljuval »Bruselj«. Ne razmišlja, da je kriv vsakdo od nas. Evropsko unijo vodijo ljudje, ki jih tja pošljemo volivci, posredno ali neposredno, in da so med temi tudi taki, ki bi se jih domače politično prizorišče rado znebilo, ker so preneumni, premalo pošteni ali pa prenevarni. Je slišal za primer evropskega poslanca Thalerja in časopisa Sunday Times? Ne, ni.

Da suvereno neinformirane, papagajske argumente poslušam z več strani, me manj skrbi kot to, da so pogosti med mladimi. Od generacije, ki potuje in je »priklopljena«, bi pričakovala več zvedavosti in informirane analize, ne nekritičnega pobiranja s spleta in iz družbenih omrežij . Tudi to so mediji z »interesi«, samo neregulirani in za zdaj (se zdijo) zastonj. Tudi »postresnice« in »alternativna dejstva« so »informacija«, a kakšna? Tako se zgodi brexit. Tako se zgodijo populisti, politiki bližnjic in miselne lenobe.