shutterstock

Lep zimski dan za čudeže, piše pod tole fotografijo. In kaj če se čudež ne zgodi? Še vedno ostane lep dan. In je čisto dovolj. Če lahko zvečer, tik preden odplavaš, vzdihneš, lep dan je bil, le kako bi lahko hotel še več? Čim več lepih – ne nujno samo vremensko popolnih – dni, s čudeži ali brez njih, to vam želimo. Ker več od leta skoraj ne moreš zahtevati.

Zadnja številka v tem letu je tudi priložnost, da se ozremo nazaj. Radi delamo revijo za vas. S članki, ki vas nasmejijo, takimi, ki vam dajo misliti. In včasih takimi, da vas vržejo pod strop. Da potem morda greste in nekaj ukrenete glede česarkoli že, kar vas jezi ali moti. In lahko zvečer rečete, lep dan je bil.

In še tole vam moramo nujno, nujno povedati: hvala vam, ker ste z nami, ker že toliko let vztrajate z nami. Hvala, ker nam dajete čutiti, da smo vaši. Ne le pri odmevih na članke – da ste nam nepopisno zvesti, opazimo vsak teden, kajti v času, ko časopisne naklade strmo padajo po vsem svetu in tudi pri nas, naša stoji trdno in ostaja enako visoka. Letošnja je enaka, kot je bila lani ob tem času, v knjižnicah še kar ostajamo daleč najbolj izposojana revija. Kar lahko pomeni, da nekaj delamo prav. Ali da imamo zvesto bralstvo. Najverjetneje pa – k vragu skromnost! – oboje. Ali z besedami tega globokega misleca, medvedka Puja, saj nismo niti vedeli, da ustvarjamo spomine, mi smo se samo fino imeli.

Kupovali in brali ste nas celo takrat, ko ste v krizi zategovali pas, kupujete in berete nas zdaj, ko vam gre, upamo, upamo, bolje in bolje. In zato nam ni težko hoditi na teren in pokukati v vsak kotiček dežele, pa delati čez vikend ali pisati pozno v noč. Ker vemo, da cenite naš trud in nam ga vsak teden, dvainpetdesetkrat na leto, poplačate tako, da nas berete. Ko lahko rečemo, vi in mi, lep dan je bil.

Uredništvo