Dejan Ogrinec

Šli smo v dolino reke Kolpe, da bi se na lastne oči prepričali, ali je res, da razvpita žičnata ograja, ki naj bi nas obvarovala pred migranti, lahko povzroči izjemno ekološko katastrofo, na kar v družabnih omrežjih in tudi drugače opozarjajo domačini. Preveriti smo želeli tudi, ali so se živali res že navadile na britvice, kakor trdijo nekateri spletni komentatorji. Ti za računalniškimi zasloni pač vedo vse. A resnica je precej grozna.

V eni naših najlepših dolin, gornjem delu reke Kolpe, kjer zrak še diši po čistem in svežem kot v gorovju Alp in kjer je nekaj malega hiš odlična kulisa za lepe in divje stene Kuželja, je ob bregovih vode presunljivo veliko »srebrnine«. Če bi bila kaj vredna, bi jo že zdavnaj pobrali cigani in prodali, trdijo domači ljudje, tako pa samo lovi začudene poglede redkih mimoidočih – do prave sezone »občudovanja« turistov je namreč še daleč – ter telesa prestrašenih in v smrtnih krčih trpečih živali. Teh so našteli že precej. Koliko pa je še tistih, ki so poginile, plazeč se drugam, ne vedo. Lovci opazijo le krvave sledi in šope dlak na žici. Čudno, ne opazijo pa hrvaških policistov niti obrazov migrantov.

Od boga pozabljeni kraji. Ko je Marija Terezija obiskala te kraje, je prebivalce zaradi težkih življenjskih razmer oprostila davščin. Današnja oblast, ki kot da ne vidi dlje od jutri, pa jih bo raje pogubila. Tista kot dolga kača navita bodeča žica pač ne deluje ravno v skladu z željami po turističnem razvoju teh precej zapostavljenih krajev, ki česa drugega kot turizma niti nimajo.

Sporna žica, ki poznavalcu hitro pokaže, da kot prepreka za migracije ne bo delovala, saj je nosilne palice, zapičene samo v tla, preprosto izruvati, čez vreči odejo ali dve in že jo lahko brez kakih večjih težav prestopi množica, da ne govorimo o kleščah in paru rokavic, ki še bolj olajšajo dostop, je dosegla samo popolno degradacijo naravne krajine Kolpe, doslej pomorila okoli sto (preštetih!) divjih živali (dva medveda, srnjad, prašiče) in preprečila dostop do vode ribičem, ki imajo zdaj obdobje sulca. Še dobro, da je zima, sicer bi tudi raftarjem in kanuistom trda predla.

Kdo bo tukaj brodil? Roko na srce, najboljša naravna ovira za migracijo je že sama reka Kolpa s svojimi valovi in tokovi. Bo takšna žica, ki je sicer namenjena za vrh ograje in ne za talno prepreko, sploh dosegla kakšen namen – razen grozilnega, ali kakšno je tveganje, da bo begunska pot sploh šla čez te pozabljene konce, smo vprašali tudi lovskega čuvaja Igorja Volfa (ustanovitelj FB-skupine Kostevski Puntar): »Težko je reči, ker ne vemo, kaj bodo naredili hrvaški organi. A mislim, da od izvira Kolpe navzdol ne moremo pričakovati večjega vala ljudi, ker jih niti ne moreš pripeljati in tudi ne odpeljati. Ni ceste, ni postaj. Da ne govorim o neprehodnih strmalih. Z žico smo si uničili samo naravni vir lepot ter zaprli pot živalim in ljudem do vode.«

Umor za turizem. »Meje tukaj nismo vajeni. Nikdar je ni bilo. Mi tudi žice ne potrebujemo. Predstavlja le problem za živali in ribiče,« je ogorčeno začela kostelska županja Lili Butina. »Če bo namreč Kolpa narasla, kar bo kmalu, in s seboj potegnila žico z vsem tem ujetim vejevjem, kdo bo to izvlekel ven? Saj so tudi drugi načini varovanja in drugi tipi ograje, ne pa te žiletke, ki človeku vzbujajo grozo!«

Kaj pa to pomeni za poletno sezono že tako najmanjše občine, smo še vprašali. »Zaradi žice bomo samo še bolj odrezani od vsega. Že 20 let se v TD Kostel močno trudimo, da kdo sploh pride sem, potem pa tole. Smo ena od redkih dolin s še neonesnaženo reko in k nam prihajajo ljudje po mir in ne po pogled na okupacijo.«

Britvice se vlečejo ob reki od Srobotnika nizdol,  a tam, kjer bi trume po našem mnenju lahko hodile, žice ni. Tu in tam so v tej britvični kvaziprepreki odprti prehodi za živali, ampak po besedah lovca Miha Vranešiča, člana LD Adlešiči, njih kot poznavalcev divjadi ni nihče vprašal za nasvet. Tako nam je pokazal v žičnati ograji narejen prehod, le dobrih 20 metrov stran pa je žica vsa raztegnjena in naluknjana, polna dlak divjih prašičev, za krvjo raje nismo oprezali. Živali imajo pač stoletne poti, ki se ne ujemajo z logiko vojske in policije. Lovci to vedo.

Nesodelovanje z domačini. Prav nesodelovanje oblasti z lokalnimi prebivalci je vse najbolj ogorčilo. »Če se naši takole pogovarjajo s Hrvati in drugimi, ni čudno, da smo, kjer smo,« je dodal omenjeni lovec iz Adlešičev. »Mrki obrazi, nobene volje za pogovor, tak je bil pristop države pri žičnati ograji,« pa nam je povedal drugi (raje ostaja neimenovan) in jezno dodal: »Boli nas, da navadnega človeka (mene) oglobijo za 400 evrov, ker je postavil majhne stopnice za varnejše kopanje vaških otrok v Kolpi, ali pa recimo 800 evrov kazni, ker so si raftarji naredili izstop iz vode, in da ne govorimo, da so za otroško učno pot, dolgo 200 metrov, potrebovali gradbeno dovoljenje (velik strošek za majhno šolo!), država pa mirno zgazi, poseka in uniči vse, brez odgovornosti in premisleka!« Medtem nam je na svoji zemlji kazal v žico ujeto vejevje, listje in hlodovino, do katerega zaradi žice ne more. Če žico umakne, bo oglobljen, tisto vejevje čez žico, ki leži na bregu reke, pa samo čaka na prvo poplavo in voda bo vse odnesla ter zabasala v strugo.

Je to še naravni park? Na zemlji prve kategorije, sredi območja Natura 2000 in krajinskega parka Kolpa, se zdaj na desetine kilometrov ob bregu vleče dvometrski, blaten in skozi vejevje izsiljen pas. Prej so bili tam ptice in živalstvo in nihče se tistega pasu ni smel niti dotikati. Tudi v tem domačini vidijo norost in neodgovornost države. Če je to park, za koga pa je?

Nekaj so začeli pospravljati. Pod Adlešiči smo naleteli na skupino kakih 20 vojakov in tovornjakov, ti so tistega dne odstranili kak kilometer in pol žice. Ne po njihovih besedah, temveč po besedah mojega spremljevalca, lovca Miha. Vojaki so ob srečanju gledali v tla ali nama kazali hrbet, le eden ali dva sta odzdravila. Bilo je očitno, da jim je nerodno. Seveda. Vojaki so ograjo postavili nedavno in  jo že pospravljajo. Sicer majavi in v zemljo zapičeni kovinski drogovi ostajajo kot del dekorja naravnega parka Kolpa, v občudovanje turistom, ribičem, kanuistom, kajakašem in raftarjem, ki kljub odstranitvi navojev žice še vedno ne bodo mogli svobodno in po želji ne vstopiti v reko ne izstopiti iz nje, češ da bodo drogovi in gola žica, ki jih povezuje, morda še potrebni.

Za vedno uničen park. Smo pa tam, na tistem bregu, poleg ogromnega števila lukenj v žici, ki so jih naredile živali, opazili še nekaj drugega. Tam, kjer si moj spremljevalec, po njegovih besedah, spravlja cigaretne ogorke v žep, ker je pač območje naravnega parka, zdaj vsepovsod ležijo majhni koščki pocinkane žice, ki nikdar ne bodo zarjaveli. Taka roba je uporabna za v vinograd, tja, v tisto neokrnjeno naravo, pa pač ne sodi. Bo kdo kdaj to pospravil? Morda kmetje, ko se jim bodo omenjene žičke zatikale in uničevale rezila kosilnic?

Čaka nas ekološka katastrofa. Omenjena britvična »srebrnina« bo povzročila izjemno kataloško katastrofo. Zdaj, po prvih poplavah, ko se je na žico obesilo šele prvo, kar je voda nanosila, od listja do hlodovja, se je nakazala črna prihodnost, na katero so opozarjali domačini. Samo čakamo lahko, kdaj bo spet padalo in bo deževje odneslo vse nabrano. Žica se bo navila po dnu struge in okoli skalovja, in dobili bomo minsko polje sredi ene naših najlepših rek. Nihče več ne bo mogel nikomur zagotoviti, da bodo otroci, kopalci in turisti varni pred britvicami. Ali si predstavljate skok v vodo med vse polno malih britvic ali pa da stopite na majhna, ostra rezila? Doživeli boste agonijo, podobno kot ogromno živali, ki so to že prestale, pomagalo pa ne bo nobeno bentenje nad »državo«.

In kaj bodo rekli sosedje Hrvati, ko jim bo omenjeno žičevje s šavjem priplavalo na obalo in v njihov del struge, kajti globlji del struge reke Kolpe gre večinoma po hrvaški strani? Verjetno nič posebnega, samo na arbitražno sodišče bodo šli in novi milijoni evrov nas davkoplačevalcev bodo odfrčali!

Tudi politična katastrofa. Po mednarodnih dogovorih v EU država ne sme storiti nečesa, kar bi ogrozilo ozemlje druge države. Na to  je opozoril evropski poslanec dr. Igor Šoltes, ko si je kot edini predstavnik visoke politike prišel ogledat ograjo. To nam je zatrdila ena od legend raftanja na Kolpi, ki je tedne prosila naše evropske parlamentarce za pomoč in obisk. Naši politiki so domačinom namreč sporočili, da se niti pod razno ne mislijo pogovarjati o tem. Zato so domačini obiskali zadnje torkovo zasedanje državnega zbora in po njihovih besedah jih je tam sililo kar na bruhanje. Kostelski puntar je še dodal, da smo bili edini (novinarji), ki smo res stopili iz avtomobila in pogledali resnici v oči.

***Okupacija! Ko je neki starejši možak prišel na svojo parcelo, je opazil poljske in češke vojake, ko so postavljali žico. Seveda je ves zgrožen odhlačal, češ da so nas okupirali. Saj, kako pa naj kdo ve, kaj se dogaja, če so celo samo županjo poklicali ob 13. popoldne, ob 15. pa so že začeli postavljati ograjo?

***Evropski poslanec dr. Igor Šoltes je opozoril, da se takšna žica lahko postavi le, če so razglašene izredne razmere. Pa so bile?

***»Boli nas, da navadnega človeka (mene) oglobijo za 400 evrov, ker je postavil majhne stopnice za varnejše kopanje vaških otrok v Kolpi, ali pa recimo 800 evrov kazni, ker so si raftarji naredili izstop iz vode, in da ne govorimo, da so za otroško učno pot, dolgo 200 metrov, potrebovali gradbeno dovoljenje (velik strošek za majhno šolo!), država pa mirno zgazi, poseka in uniči vse, brez odgovornosti in premisleka!«

Zarja št. 4, 26. 1. 2016